nedelja, 05. avgust 2018

Pisani svet samomišljenega ljudomrznika

Ko vam mož reče, da je lik v knjigi tak kot on, potem knjigo morate prebrati, kajne?

Tako mi je v naročje padel Ove.

Obetala sem si, da bom končno razvozla skrivnosti svoje boljše polovice (čeprav pri nas nihče in nič ni na pol), bom prepuščena v globino njegovega razmišljanja, občutenja in delovanja. Predstavljala sem si, da mi bo ob koncu branja vse jasno in bom obvladala moški um in dušo.

Sem to dobila?

Ove me je popeljal v svet starejšega, nergaškega moža, ki je že šest mesecev žaloval za ljubljeno ženo in se z njo pogovarjal kot bi bila še živa, pred dnevi izgubil še službo, ker so prišli v podjetje mlajši in je bil ona stara šara ter bil sveto prepričan, da mu zaradi vseh teh tegob ni več živeti, trden v veri, da naredi samomor.

Nanj se je dobro pripravil, izklopil radiatorje, odpovedal elektriko, plačal vse račune. Glede na njegovo doslednost bi moral biti samomor mala malica.

A kaj ko ga pri tem nenehno prekinjajo, da zadeve ne more opraviti do konca in to vse do dne, ko samomor ni več na seznamu dnevnih opravil in namesto smrti dobi ljudi, ki mu postanejo družina, ki je ni nikoli imel. 

Mož z imenom Ove je nekako ganljiva, s skandinavskim humorjem prežeta pripoved o človeku, ki zase misli, da ni za ta svet, ne samo zaradi krivic, ki se mu dogajajo že od otroštva, temveč tudi zaradi ljudi, ki ne morejo spoštovati reda in pravil. 

Za nergačem se skriva dobrosrčna, poštena in svojim moralnim vrednotam zvesta oseba, ki so v današnjem času bolj redke sorte.

Površnemu očesu bi se zdel Ove tečen, star dedec, ki teži in nadleguje sosede z vsiljevanjem upoštevanja pravil, kot so pravilno parkirana kolesa in prekomerno parkiranje na 24-urnem parkirišču. Kršitelje z velikim samozadovoljstvom vsako jutro popiše in opozori na kršitev prisojne službe.

Ta njegov urejen, po utečenem urniku delujoč vsakdanjik pa, seveda v njegove največje nezadovoljstvo vdre visoko noseča soseda, ki se je z družino preselila v hišo čez cesto in ki v Oveju vidi prijaznega soseda, ki ji bo priskočil na pomoč, kot si pravi sosedje pomagajo. 

Zgrožen nad nesposobnostjo za hišna opravila in vzvratno vožnjo (in še kaj) njenega moža, se Ove čuti dolžnega ji pomagati, saj se čuti poklicanega, da vzpostavi red, povsod, kjer je treba.
Po njegovo morajo stvari delovati po določenem redu. 

S tem pa ne samo da pozabi na samomor, temveč ga to dodobra izbeza iz njegove godrnjaške lupine.

No, godrnjati ne neha povsem, si pa pridobi spoštovanje in ljubezen celotne mlade družine, zakoplje bojno sekiro z nekoč najboljšim prijateljem, s katerim sta se že dolgo tega skregala zaradi nečesa, kar se ne spomni več, čeprav je sedaj sosed hudo bolan, predvsem pa se povsem normalno vklopi v sosesko, nad katero je tako dolgo le negodoval in postane njen cenjen član.

Vedno je tako, da nam gredo podobni osebki na živce, nanje in na njihovo rigidnost gledamo z viška, jih presojamo kot ljudi, ki nam grenijo življenje. Ko pa pokukamo takšnemu človeku v dušo, nas prepriča njegova dobrosrčnost, ki le hoče, v svoji poštenosti in zaverovanosti, da so stvari urejene in kot je prav.

In dobri ljudje se od klasičnih zoprnežev in zagrenjencev razlikujejo, da so sposobni videti tudi druge in širše dobro.

Pri takih nergačih največ dosežeš s toplino in tudi sosedova hčerka vidi, v otroški nedolžnosti Oveja kot najbolj pisanega, v vseh mavričnih barvah, pod soncem.

In očitno je že njegova žena v njem videla nekaj več, nekaj dobrega.

"Od vsega, kar najbolj pogreša v zvezi z njo, kar si resnično želi, da bi lahko še enkrat storil, je to, da bi jo prijel za roko."

Skandinavci so mojstri karakternih likov in komedij, ki nam s svojim hudomušnim načinom predočijo človeške lastnosti, tiste lepe in tiste slabe, in pogosto nesmiselnost nekaterih naših prepričanj.

Tečen, star godrnjač je tako lahko oseba z največjim srcem, le pogledati moramo z drugega zornega kota.

Foto: emka.si

2 komentarja:

  1. Imeniten zapis.
    Če ne bi prebrala knjige, bi jo vzela v roke. Kar takoj.
    Ker... nekateri nergači sploh niso tako nergavi kot se sprva zdi

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala.
      In res je. Očitno nam mora priti na pot ena taka hudomušna knjiga, da to opazimo.

      Izbriši