Pisateljevanje se prebudi

Pisateljeva izkušnja: Alma Karlin

V svoji biografiji Sama, Alma Karlin opiše tudi svoje pisateljske začetke.

Iz Londona, kjer so imeli vse državljane takratne Avstro-Ogrske za avstrijske Nemce in zaradi tega na njih gledali sovražno, se je preselila na Norveško, ki je bila nevtralna država.

Kot pravi sama, je do tistega dne samo vsrkavala, vlivala vase – znanje, izkušnje, doživetja. V mirnem okolju nordijske zime pa je začelo v njej »vreti«. Brez obveznosti, brez službe, ko je imela čas v miru »zadihati«, se je ponovno oglasila potreba iz otroštva, da obleče občutja v verze in zapisuje doživetja.  

Pisati je začela že v Londonu, po izbruhu prve svetovne vojne leta 1914, tako imenovani vojni dnevnik.

Na Norveškem z opisi dogodkov nadaljuje, hkrati pa piše tudi pesmi in prozo. Kmalu umetniško ustvarjanje prevlada in posveti se umetniški karieri, za katero se zaveda, daje  trnova. Vendar pa se ji povsem preda, saj v pisanju odkrije vodilni motiv svojega življenja, ki jo je napolnjeval s spoštovanjem, strahom in veseljem.

V svojih delih se je trudila biti človek, kakršen je bila. Želela je, da jo bralec v njenih knjigah vidi, takšno kakršna je bila. Brez olepševanja, brez prikrivanja osebnih slabostih. Brezpogojna iskrenost je bila zanjo namen pisanja. Želela je, da njene zmote, zgledi in izkušnje, bralcu služijo kot opozorilna znamenja, da bi se podobnim situacijam sam lahko izognil.

Otroške bolezni pisateljevanja

Pri svojih pisateljskih začetkih se je Alma srečevala z upanjem in strahom. Začela je pošiljati prve prispevke, iskati založbe. Soočala se je z zavrnitvami, zaradi tega nemalokrat obupavala nad lastnim znanjem, vendar vsakič zbrala pogum in poskusila znova. Kot pravi sama, je na ta način prebolela otroške bolezni pisateljevanja.

Že po nekaj mesecih se je od pesmi prebila k romanu. Nastal je »Moj mali Kitajec«.

Do takrat se je naučila marsičesa. Vedela je, da bodo en prispevek nekje odklonili in ga drugje sprejeli. Zavedala se je, da zavrnitev še ni pomenila, da je delo brez vrednosti. Spoznala pa  je tudi, da sta na pisateljski poti pomembni predvsem dve lastnosti: vztrajnost in sposobnost prenesti kritiko. Skozi to pisatelj mora iti. Kritika ga mora utrditi, ne odvrniti od dela.

Njeno prepričanje, je bilo, da bo delo, če je zares dobro, prodrlo. Naj si ustvarjalec v hlepenju po slavi ne prizadeva za pokroviteljstvo vplivnih ljudi, ki bi mu pomagali pri uspešnosti njegovega dela. Če delo ni na nivoju, je bolje, da se ne uveljavi.

Uspeh pisatelj doseže s trdoživo vztrajnostjo in neutrudnim stremljenjem k popolnosti.

Alma Karlin, tvcelje.si

Alma Karlin, Sama, str. 247 - 250