Haruki Murakami: O čem govorim, ko govorim o teku

Knjiga Harukija Murakamija O čem govorim, ko govorim o teku, je ena tistih knjig, ki me je našla sama. Ne da bi jo iskala, ne da bi sploh vedela, da obstaja, se je znašla na mojem bralnem seznamu in celo prehitela nekatere druge favorite, ki so bili na seznamu pred njo.

Našla me je v času, ko razmišljam, da bi se dokaj resno lotila teka. In o svoji izkušnji s tekom je Murakami posvetil celo knjigo. Zanj je tek predvsem sredstvo, kako vzdrževati kondicijo, ki jo potrebuje za pisanje romanov.

Za tek se je odločil tako kot se je odločil za pisanje - odločil se je, in v njegovi pripovedi se prepletajo prvine teka in pisanja.

V knjigi o teku veliko razmišljanj posveti tudi pisanju. 

Najpomembnejša lastnost, ki je potrebna za pisanje je nadarjenost, je prepričan. Ni pa nujno, da jo vsak nadarjen človek izkoristi. Druga lastnost je po njegovem sposobnost koncentracije, ki pa je tudi nujna, da pisatelj nadarjenost usmeri v eno točko. Brez tega ne more doseči nič pomembnega. S sposobnostjo koncentracije lahko pisatelj do neke mere nadomesti pomanjkanje ali neuravnovešenost nadarjenosti.

Vzdržljivost je tretja pomembna lastnost. Brez vzdržljivosti pisatelj ne napiše prav dosti. Pomembno je, da zna vzdrževati vsakodnevno raven koncentracije.

Zadnji dve lastnosti pa sta tudi zelo pomembni pri teku.

Zanj je pisanje v osnovi fizično delo. Pisatelj telesa sicer ne premika veliko, vseeno pa pisanje zahteva večurno sedenje in osredotočanje na pisanje, na zgodbo. Pisanje, tako kot tek, zahteva veliko energije.

Ko sem začela razmišljati o teku, sem razmišljala predvsem o potrebi gibati se. Ob branju knjige pa so se mi razkrivale nekakšne naravne sorodne lastnosti med pisanjem in tekom. 

Kot da je eno povezano z drugim. Kot da pisanje potrebuje tek. Kot da je tek naravna posledica rednega pisanja.

Kaj pa vi potrebujete, da vzdržujete kondicijo in vztrajnost pri pisanju?