| Na deželo, kjer se pogled spočije ob pogledu na hribe. |
Pri prvi vaji se ni popolnoma držala pravil, da besede uporabi tako kot so bile zapisane v izzivu in da jih ne spreminja.
Besedila nisem popravljala ali urejala, saj so vaje namenjene spodbujanju ustvarjalnega razmišljanja in se mi zdi prav, da so zgodbe resnično od tistega, ki jih piše in takšne kot jih piše ne glede na to ali je komu drugemu všeč stil pisanja, tematika, žanr ali ne.
Vroč avgustovski dan, leta 1950. Kinematografi še niso bili tako razširjeni kot so danes, a vendar se je v trafiki že dalo najti kakšno revijo, kjer je bilo mogoče zvedeti kaj o življenju kakšne filmske zvezde tedanjega časa.
Gizela, mlada dama petindvajsetih let. Bila je lepa mlada ženska. Naravno lepa , tako in še bolj kot tiste v revijah. Njena lepota je od znotraj sijala navzven. Bila je celostno lepa. Bolnišnica je bila njen drugi dom, saj je bila babica. Neznansko je ljubila svoje delo. A danes jo je zajela žalost. Otrok je po porodu umrl. Storila je vse kar je bilo v njeni moči, da bi otroka rešili a žal… Bolečino se je odločila predati vetru, soncu in naravi kot taki. To ji vedno pomaga. S kolesom se bo odpeljala na dolgo vožnjo. V košaro na kolesu je položila veliko steklenico vode in z žalostjo v srcu odpeljala. Gnečo stare mestne ulice je doživljala kot nekakšen karneval v tem vročem dnevu. Skozi park, le ven iz mesta, na deželo, kjer se pogled spočije ob pogledu na hribe. Skozi dolino vse tja do tiste stare samotne hiše s spokojno zeleno jaso ob njej. Tu ostane in izzveni vse kar prinaša. Izzveni bolečina, jeza, veselje, … V tihi bolečini, ki kriči se ji pogled ustavi na nebu. Bel galeb (golob, op. u.)! Le kaj to pomeni in kaj tu počne? Je to duša malega otroka, ki ni preživel? Bog ve! Mogoče pa kašni Indijanci v legendi vedo kaj povedati o tem? O življenju, o smrti…,
Prosila sem jo, da vajo opravi še enkrat in tokrat uporabi besede take kot so bile podane v izzivu. Ta vaja zahteva malo več usmerjenega, fokusiranega razmisleka, kar pa tudi spodbuja ustvarjalno razmišljanje.
8. avgust 2008
Kot v transu sem se s kolesom peljala po najbolj obljudeni ulici mesta. Zdelo se mi je, da je sredi avgusta karneval. Bila sem tam, a me ni bilo. Gizela, mlada mamica, ki je danes izgubila otroka je še vedno z mano v mislih in srcu. V sebi nosim delček njene bolečine. Kako mora biti šele njej! Bolnišnica, ta včasih srečna, drugič hudo nesrečna velika hiša. Kakor za koga in kakor kdaj.
Samo ven iz mesta si želim. Po ulici navzgor prihaja starka. Njena košara je polna cvetja. Belo dalijo si želim. Še dalje dol po ulici je kinematograf. Tam stoji kot arhaični spomin na neke druge čase. In trafika za vogalom in …
Ven iz mesta! Še skozi park in … končno se pred mano odpirajo tiste neskončno lepe doline, za katere mislim, da zanje vem le jaz. Tu se duša spočije, lahko odloži vse: svoje solze in veselje, jezo in trpljenje… Narava vzame nase vse in preoblikuje vse. Kot bi prihitela k ljubimcu, utrujena od kolesarjenja in čutenja ležem v travo. Kljub poznemu poletju je še zelena. Dremež me vzame v svoje naročje… Šotor, stari Indijanci, golob v letu in legenda – o duši otroka, ki je poletela iz življenja v smrt in iz nje v življenje. Prebujajoč se ali sem še vedno v snu? Odprem oči, hribi v daljavi so se v večerni zarji rožnato obarvali. Bel golob v preletu na nebu. Ne ni bil le sen, z gotovostjo vem: otrokova duša je na varnem!
Nastala je zelo podobna zgodba, le da v obliki vsaj v začetku dnevniškega zapisa in v prvi osebi. Gledišče se je spremenilo. Prej je zgodba tekla o Gizeli, (porodni) babici, ki je pomagala pri porodu, pri katerem je dojenček umrl, v drugi zgodbi pa je Gizela mamica, ki je ob porodu izgubila otroka.
Kam pa je vas pripeljalo ustvarjalno razmišljanje?
Foto: freeapproved.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar