 |
| Kateri je vaš najljubši slovnični element slovenskega jezika? |
Je dan, ko bi morala praznovati naš jezik, je dan, ki nas spominja na začetek slovenske pisane besede. Je dan, ki bi nas moral opominjati na dragocenosti slovenskega jezika in je tematika, ki bi ji morali posvečati več pozornosti.
Mislim, da smo Slovenci premalo ponosni na svoj jezik. Govori ga le dobra dva milijona, a to se obravnava večinoma kot slabost, ne kot prednost ali bogastvo jezika.
V današnjem času bi že dojenčke učili tuje jezike, še preden dobro spoznajo svojo materinščino. Ne zanikam določenih prednosti takega pristopa, a vseeno mislim, da se s tem premalo ceni naš jezik. Včasih smo resnično majhni v svoji majhnosti. Podcenjujemo sebe in svoje dosežke. Podcenjujemo in zanemarjamo pomembnost dosežkov svojih prednikov. Primož Trubar (med mnogimi) ni bil le en tip, ki je prvi zapisal slovenske besede. Je tip, ki nam je dal orodje, s katerim se lahko izražamo, s katerim lahko pesnimo in pišemo, s katerim se sporazumevamo, s katerim smo.
Včasih imam občutek, da so si Trubar in tudi ostali zaman izborili pravico brati knjige v slovenskem jeziku. Prevečkrat opažam, da zanemarjamo naš jezik, da se do njega obnašamo precej mačehovsko.
Tako bi nekateri ukinili dvojino, eno od meni najljubših stvari slovenskega jezika. Jaz in ti. In ne mi. Kaj ni to v nekem bolj intimnem odnosu že prenatrpano. Jaz in ti in pika. Midva. Ali pa vidva in tudi onadva sta zelo lepa. Zakaj bi bilo treba s sabo nositi celo množico, če pa sva samo midva in to je vse kar si želiva biti.
Le še štirje (morda še to ne več) drugi jeziki imajo ta privilegij, da par imenujejo midva. To je tako kot zelo redek diamant. Ima neprecenljivo vrednost.
Pa tudi tisti dve jajci, ki jih pojeste za zajtrk, vam ne bosta naredili nič slabega.
Potem so tu razni predlogi. Meni spet ljuba sta s in z. Kaj je narobe, če bova šli s Cveto na sprehod, on bo zraven sprehajala še svojega psa, z Luko pa v kino? In rada se pogovarjam s svojimi otroki in ravno pri otrocih opažam velik potencial in inovativno rabo jezika.
Takih slovničnih posebnosti ima slovenščina veliko, a jih želi pogovorni jezik izničiti, ker se nam ne zdijo uporabne. In potem so tu še vsa narečja in narečne posebnosti, ki jih mala Slovenija premore ogromno, na katere bi morali biti ponosni in jih ne zasmehovati.
Prav tako mi ni všečna težnja, da bi se vse povprek tikali. Dajmo, naredimo tako kot Angleži. Tikajmo se. A če pogledamo v Shakespearov dobo, bomo hitro opazili, da je bil takrat osebni zaimek za ti - thee in ne you. Se pravi, da se v angleškem jeziku danes vsi vikajo in ne tikajo. Bi potem naredili tako tudi mi?
In uganili ste: od mene boste prejeli dolgo sporočilo z vsemi črkami, ki jih posamezna beseda premore, ker tisti kratki teksti, ki jih ne znam niti prebrati me rahlo živcirajo, ko se trudim razvozlati, kaj pomeni dns.
In četudi marsikdaj poudarjam, da pri ustvarjalnem pisanju slovnična pravilnost ni na prvem mestu in da marsikdaj besedno ustvarjalnost tudi zavira, pa sem mnenja, da bi morali slovnično bogastvo v polnosti uporabljati in se ga ne sramovati ali ga zanikati.
In tako kot je imel Trubar vero v naš jezik, ga imejmo tudi mi. In namesto, da bi mu zniževali vrednost, si rajši prizadevajmo, da bi mogel stati inu obstati.
Foto: mladinska.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar