Branje - vrednota ali obveznost?

Nas knjiga res zbližuje? Ali nas ločuje in deli -
na bralce in nebralce?

Veseli me, da je razprave o "šolskem" branju čedalje več in da za marsikoga ni več samoumevno, da je sedanje stanje najboljše. Še vedno pa je tudi veliko ljudi, ki so prepričani, da tako pač žal je. Taki ne bodo veliko spremenili. Žalostno pa je to, da so na položajih, ko bi lahko kaj spremenili.

Vsako leto se sprašujem o smiselnosti izbora del za esej na maturi, a je fenomen širši. Tu sta še domače branje in bralna značka. 

Verjamem, da je poznavanje književnosti, slovenske in svetovne, klasične in moderne, nujni del splošne izobrazbe in mislim, da je nujno, da se dijaki o tem učijo, da znajo primerjati, da se naučijo o delu razmišljati, razglabljati in govoriti. A še bolj pomembno se mi zdi, da znajo tudi podati svojo interpretacijo, doživljanje dela, da znajo pri sebi razločevati med deli, ki so jim všeč in tistimi, ki jim niso, predvsem pa da znajo povedati zakaj je tako. 

Priznam, da v srednji šoli nisem razumela sošolcev in sovrstnikov, ki niso radi brali, ki jim je bilo domače branje muka. Sama sem rada brala, zato je bilo samoumevno, da bom brala tudi domače branje. A sedaj, ko gledam na tisto obdobje z drugačnimi očmi, z drugačnimi izkušnjami, ugotavljam, da morda problem ni bil v ne marati brati, temveč v nerazumevanju vsebine. Verjamem, da ni prijetno, če moraš brati nekaj, kar ne razumeš povsem, nato pa  od tebe še zahtevajo, da veš za kaj gre. Pri tem pa se nihče ne vpraša, zakaj dijak ne zna o delu ničesar povedati. Avtomatično je označen, da dela ni prebral in snovi ne zna.

Kaj bi bilo narobe, ko bi pri pouku brali odlomke klasičnih del in jih na njihovi podlagi tudi celostno obravnavali? Za domače branje pa bi bile rezervirane knjige, ki bi mlade spodbudile k branju, v katerih bi morda našili odgovor na težavo, s katero se tudi sami ubadajo, predvsem pa bi se jim dovolilo razmišljati s svojo glavo. Na žalost pri domačem branju trenutno ne gre toliko za to, kaj mladi berejo, temveč da se naučijo, kaj o delu pravijo učbeniki in kaj si o njem misli nekdo drug.

Bralna značka je še en primer, ko se mi zdi branje za mlade obveza. Seveda ne za vsakega. Sama sem še sedaj zelo ponosna na svojo zlato bralno značko. To še obstaja? A sedaj, ko moj starejši sin obiskuje drugi razred, dobivam nov vpogled v celotno dojemanje šolskega branja in ocenjevanja. 

Fant zelo rad bere, rad ima knjige, veseli ga znanje, ki mu ga ponujajo, pa tudi zabavo. Brez obvezne pravljice pred spanjem noče spat. Zažene celo dramo. A bralne značke noče opravljati. Lani sem ga dobesedno prisilila, letos bo verjetno enaka zgodba ali pa bralne značke ne bo naredil. Sprašujem se v čem je smisel. Da se mu branje popolnoma zameri, ker se ga sili v nekaj, kar noče? Prebrati knjigo ni problem, a potem povedati zgodbo pred razredom ali učiteljico, to mu ni prijetno. Se bo moral tudi tega navaditi, vem, a do takrat bo verjetno zaradi tega veljal za nebralca in še kaj drugega zraven. Kljub temu se mi siljenje ne zdi najbolj primeren pristop. A ko pomislim na oznake, ki jih bo po vsej verjetnosti prejel, me stisne pri srcu. Nihče se ne bo vprašal ali bere doma.

To mi da misliti, da je takih nebralcev verjetno kar nekaj, ki se jim je s prehitro sodbo, odvzelo navdušenje za branje pod svojimi pogoji, ne za priznanje.

In sprašujem se, kdaj bomo mladim malo bolj zaupali in kdaj jim bomo nehali vsiljevati, da se učijo naših (bralskih) izkušenj, namesto da bi doživeli svoje.

Foto: os-sodrazica.si