petek, 02. oktober 2015

Kakšna dela ponuditi mladim, da bi vzljubili branje?

Ste že prebrali Ano Karenino?
S pripravami na esej na maturo za letošnje šolsko leto že zamujam. Letos sem se odločila za bolj drzno potezo in namesto mesečnih objav pripravljam e-knjižico oz. priročnik, ki bo zajemal vse korake priprav na esej kot smo jih obravnavali prejšnja leta, vendar še bolj podrobno, kot tudi z bolj podrobno obravnavo obeh del.

A današnjo objavo sem želela posvetiti branju. Sama zelo rada berem. Že od nekdaj. Tudi zajeten "špeh" me ne odvrne od branja. Samo malo dlje časa traja. Ali pa tudi ne. Odvisno koliko me pritegne vsebina in kako tekoče jo je brati.

Že lanska izbira čtiva za esej na maturi mi je dala misliti o ustreznosti izbire. In ne zato ker bi bila dela nekvalitetna, še manj ker bi želela dajati dijakom potuho, da knjig ni treba brati. Temveč zato, ker se mi vedno znova poraja vprašanje, kakšen je smisel v tem. Nekako se mi zdi, da izbor preprosto ni prilagojen generaciji dijakov, ki sedaj odraščajo.

Ko sem lani brala Kovačičeve Otroške stvari, sem se spominjala svoje maturitetne izkušnje. Prav tako smo imeli Kovačiča, takrat Resničnost. Ni me pritegnil. Nekaj let in življenjske kilometrine kasneje me je navdušil. Takšna se mi zdijo tudi dela, ki so izbrana za maturitetni esej, za katera bi dijaki potrebovali nekaj več življenjskih izkušenj (ni nujno slabih), da bi jih lahko vzljubili in z veseljem brali.

Letos sta na tapeti dva zajetna romana. V osnovi z obsežnimi deli, kot maturitetno snovjo, ni nič narobe. Mislim pa, da je bilo v zadnjih letih izdanih veliko mladinski knjig, z odlično tematiko, s katero bi se lahko najstniki veliko bolj poistovetili, verjetno veliko rajši prebrali (če že niso) in toliko bolj pristno pisali esej. S svojo glavo in morda tudi s svojimi izkušnjami. Tako pa jih večina ubira bližnjice in vse vrste trikov, da spišejo tisti esej, samo da naredijo, ne da bo se posvetili vsebini romana ali njenemu sporočilu. Priznajmo si, taka je bila realnost mature za mojo generacijo in prepričana sem, da še vedno velja za sodobne mladostnike.

Od približno 22 učencev v razredu nas je bilo le štiri ali pet navdušenih bralcev in ki smo verjetno vsa domača branja tudi dejansko prebrali. Verjetno se odstotkovno gledano, razmerje ni kaj dosti spremenilo, saj se mi zdi, da je šolski sistem namenjen kot, da bi želel zavirati veselje do branja med mladimi. Morda je moja logika nekje skrenila s poti, a bi si mislila, da bi moral biti namenjen spodbujanju.

In spodbujati bi morali dijake k branju, ne zato ker morajo brati, temveč zato ker si želijo brati.

Prav tako mislim, da smo preveč osredotočeni na to, kar je splošno prav in kaj narobe, kot da bi prisluhnili individualnim, edinstvenim mnenjem mladih, četudi so drugačna kot jih učimo, da morajo biti. 

Verjetno dijaki nočejo brati in tudi s težavo pišejo, ker je vse preveč odvisno od tega ali bo prav ali narobe. A bistvo branja in pisanja ni v tem in tudi v šolskem okolju ne bi smelo biti podvržena tako subjektivno posplošenim vrednotenjem. Učimo jih, da mislijo tako kot jih naučimo, ne pa da bi razmišljali s svojo glavo, imeli svoje mnenje.

Obožujem Ano Karenino, ki naj bi jo poleg Lainščkovega romana Ločil bom peno od valov, brali dijaki za pripravo na esej na maturi, kot obožujem ruske in francoske realiste. Zato mi je toliko bolj škoda, da bo večina dijakov ponovno občutila prisilo k branju in se branja dela za maturo ne bodo lotili zato, ker bi jim bilo to všeč ali ker bi se želeli dejansko nekaj naučiti. Mislim, da jih bomo prikrajšali za čudovito izkušnjo (seveda mislim na tiste dijake, ki ne berejo ravno radi ali sploh ne berejo) doživetja likov in dogajanja preteklega obdobja, kot tudi zapletenosti odnosov in odločitev ter pronicljivih življenjskih sporočil, ki so jih Tolstojeva dela polna. (Kaj ni tako, da klasike radi citiramo? Koliko pa nas jih dejansko bere?)

Zdi se mi odlično, da dijake v šoli seznanijo s pestrostjo in bogastvom književnosti vseh obdobji, a glede na to, da naj bi pri maturitetnem eseju dijaki izkazali predvsem zmožnost poglobljenega branja, razčlenjevanja besedila itd., se mi zdi, da bi tem ciljem ustrezalo katerokoli besedilo.

Prav tako se mi zdi škoda, da dijaki iščejo druge poti za spoznavanje del. Da se jim zdi prebrati knjigo in o njej razmišljati težja pot, kot vsebino nekje skopirati. In verjamem, da bo marsikateri dijak, ki bo bral moje objave na to temo, zelo razočaran, ker ne bo dobil instant rešitve in dokončnega odgovora. S svojimi usmeritvami za priprave na esej na maturi namreč želim dijakom približati priprave kot nekaj, kar lahko storijo le sami. Jim pokazati, da ni treba, da so priprave mučne, četudi jim ne prinašam ničesar na pladnju. 

Želim jih spodbuditi k lastnemu razmišljanju, da si oblikujejo svoje mnenje in stališče do dela in do zgodbe, ki jo delo predstavlja, ker se mi zdi škoda, da tega ne bi doživeli.

Foto: readme.cc

Ni komentarjev:

Objavite komentar