petek, 14. november 2014

Rainer Maria Rilke: Pisma mlademu pesniku

Ugotavljam, da imam po vsej verjetnosti zelo staro dušo. V poplavi knjižnih novosti in literarnih uspešnic, še vedno rajši sežem po delih, ki so bila napisana pred stotimi leti. Ali več. Novejše zadeve me ne privlačijo tako zelo in niso moja prva izbira za branje, pa naj še tako opevajo njihove posebnosti in enkratnosti.

Kar se meni zdi enkratno je to, da so pisatelji preteklih stoletij že vse pogruntali. Svoja dognanja nam ponujajo na pladnju, mi pa se še vedno vrtimo kot mačka okoli vrele kaše. Tehnologija je v zadnjem stoletju, celo damo dvajsetih letih strmo napredovala, človek s svojimi čustvi, negotovostmi in dvomi v ljubezen pa se ni prav nič spremenil.

Zato marsikatero delo, napisano pred več stoletij, upravičeno imenujemo večno.

Jane Austin nam je razgrnila celo paleto živobarvnih značajev. Shakespeare se je že štiristo let nazaj spraševal ali biti ali ne biti in o vseh moralnih aspektih človekovega ravnanja. In še vedno, ob vsakem večjem ljudskem uporu ali pa samo v opomin, pred parlamentom beremo Hlapce. Kot da no minilo celo stoletje.

Rainer Maria Rilke s svojimi Pismi mlademu pesniku, po mojem mnenju, spada v kategorijo večnih. Pred več kot stotimi leti je Franzu Kappusu, ki je Rilkeja prosil za mnenje o svojih pesnitvah, dal nekaj dragocenih nasvetov, ki niso primerni le za pisanje, temveč pridejo prav tudi v vsakdanjem življenju.

Tako je Kappusa že takoj v začetku opozoril, da mu je kritika tuja, saj se umetniškemu delu ni mogoče približati manj kot s kritiškimi besedami. In mislim, da se h katerikoli stvari, še manj pa k osebi, lahko približamo s kritičnimi besedami. Zavedamo se, da je kritika razdiralna, pa vseeno nam je tako ljuba, ko govorimo o drugih ali z drugimi.

In toliko ljudi se boji čutiti, da ne bi bili prizadeti. A ravno čustva nas oblikujejo, pravi Rilke. Zaradi njih smo to, kar smo in zaradi njih lahko dosežemo veliko - ali pa nič. Zato se ne smemo braniti bolečine, žalosti ali samote.

Samota je še en element, ki jo Rilke zagovarja. Toliko ljudi se boji biti samih, zato se rajši obdajajo z nezdravimi odnosi in odvisnimi razvadami. Prevečkrat se ženemo za zunanjimi potrditvami, ne znamo pa uživati z edino osebo, ki bo vedno zraven, ne glede na to, kako vneto se je želimo znebiti.

Kaj pa ljubiti? Preprosto ljubiti! Pa ne samo ljubezensko, romantično, strastno. Marveč ljubiti, ko človek ljubi človeka preprosto zato ker je, ne zato kar mu pomeni.

Ali pa Rilke sploh ni pisal o tem? In smo ponovno na začetku in moramo vse to šele odkriti. 

Foto: knjigarna-beletrina.si

Ni komentarjev:

Objava komentarja