Všeč mi je, ko me knjige, ki nosijo
tematiko, s katero se sama v določenem obdobju ubadam, najdejo kar same od sebe.
V ponedeljek je prvi šolski dan. Po
zelo dolgem času ponovno prvi šolski dan zame. Starejši sin gre v
prvi razred in kot naročena mi je pred kakšnim tednom ali dvema pot
prekrižala knjiga Blazno resno o šoli.
Sicer govori o starejših učencih, a
vseeno se je bilo med branjem zabavno vrniti v osnovnošolske
spomine. Večinoma so bili prijetni, kakšen pa je bil tudi takšne
narave, da bi mi obarval lica rožnato od zardevanja, če ne bi bila
za takšne sramežljivosti že prestara.
Večino osnovnošolskih let sem pisala
dnevnik. Bil je prepoln ljubezenskih izpovedi in opravljanja. Na
(ne)srečo sem v srednji šoli zapadla v obdobje, ko sem bila še
premlada, da ne bi zardevala zaradi neuslišanih spogledovanj in sem dnevnik, ob branju katerega so mi
lica rdeče gorela od sramu, uničila. Takrat nisem bila
pripravljena, da bi nedolžne iskrenosti zgodnjega otroštva bral še
kdo drug.
Sedaj mi je kar malo žal, saj si
mislim, da se je tako izgubilo bogastvo zgodb.
Šola, ki jo opisuje Desa Muck, ni moja
šola. Vsaj sama je nisem doživljala na tak način. V bistvu imam zelo lepe spomine in iz
tistih časov še vedno gojim tesna prijateljstva. Nenazadnje sem v šolo rada hodila predvsem zaradi sovrstnikov
in ne zaradi hrama znanja, za katerega se je šola opevala.
Vem, da marsikateri punci nisem bila
všeč, ker sem bila precej dominantna oseba, razredni advokat,
vseeno pa nikogar nisem doživljala kot izrazitega „sovražnika“.
Ne vem, verjetno je za to kriva moja prirojena naivnost, da sem bila
prepričana, da škodoželjnih ljudi sploh ni in se zato z njimi niti
nisem obremenjevala.
Tudi kar se tiče šole oziroma pouka
samega, mi šola ni bila odveč. Nisem se pretirano učila.
Pomanjkanje učnih navad se je še posebej izrazito pokazalo med
študijem, sem pa redno delala domače naloge. Takoj ko sem prišla
domov. Še vedno se spominjam, kako osvobajajoč in brezskrben občutek me je
prevzel, da sem imela potem še celo popoldne prosto za svoje zadeve.
Verjetno se imam v večji meri zahvali
svojemu (takrat) odličnemu spominu. Iz učbenikov se nisem mogla nikoli
učiti. Učenje na pamet pri meni ni obrodilo nobenih sadov, snov sem
morala razumeti, da sem si jo zapomnila, zato sem pri pouku poslušala, v svoji glavi napletla zgodbo in to je bilo to.
Tako je še sedaj. Pretirano teoretične
snovi mi niso blizu. Snov mora biti bolj izkustvene narave, da si jo
zapomnim. Zato sem od nekdaj privrženka bolj praktičnega učenja,
ki spodbuja ustvarjalno razmišljanje.
Tako ni čudno, da sem mnenja, da bi v
otroci morali vseskozi spodbujati radovednost in naravno
vedoželjnost, ne pa jih pitati s podatki in teoretičnim znanjem.
Zakaj ne bi tudi v šoli pustili otrokom, da povedo svoje? Kako so
šli v gozd in videli gozdnega lazarja, ga opisali in še druge
stvari, ki so jih opazili. Ne pa da se od njih zahteva le, da
ponavljajo, kar so si v šoli zapisali v zvezek.
Ob branju Blazno resno o šoli sem se s prva jezila na dejanja Žaneta, ki se mi je kasneje prikupil. Sedaj je
gotovo že uspešen odvetnik. Tako kot veliko fantov, sem jih v
osnovni šoli poznala, ki sicer niso bili faloti kot Žane, a jim za
šolo pač ni bilo mar in zaradi tega so veljali za lene in butaste. Ko
pa so odkrili kar jim je bilo resnično všeč, so, na vse splošno
začudenje, bili v tem odlični. A nihče se ni vprašal, da morda
poba vendarle ni len in butast, kot se zdi. Rajši so se čudili, da sploh
kaj zna.
Koliko od vas zna našteti vse vrste
metuljev v južni Ameriki? Zakaj se ne bi tudi izven šole
pridobljeno znanje ocenjevalo v šoli?
Spominjam se svoje učiteljice likovnega
pouka. Bolj ko je bila risba „grda“, bolj je bila ona navdušena
nad našim risanjem. Ni marala čistih, sterilnih potez, temveč
sproščene, take, ki so izražale osebo, ki jih je risala. Pri njej ni
nihče ni ne znal risati.
Šola zna biti kruto okolje in to ravno
v obdobju, ko smo kot ljudje najbolj ranljivi – v otroštvu in
mladosti.
No, lahko pa nas tudi nauči marsikaj,
na primer kako zatreti svoje mnenje, kako biti tiho in poslušati,
kako biti upornik, da opravičiš vzdevke, da nisi za kaj prida in
podobno.
Namesto, da bi pri otrocih spodbujali
tisto znanje, ki se ga naučijo zaradi zanimanja, jih utišamo in iz
njih naredimo odrasle, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo.
Poznate zgodbo o živalih, ki so se
odločile imeti športni dan? Zajček, ptica in riba so se odločili,
da bodo imeli športni dan in vsak je zahteval, da na spored uvrstijo športno disciplino, v kateri je bil najboljši. Zajček je
hotel, da je ena od disciplin tek, ptica, da je to letenje in riba, da
je plavanje.
Seveda se je morala vsaka žival
preizkusiti v vsaki disciplini. Tako si je zajček pri poskusu
letenja, polomil obe zadnji tački, in ne bo mogel nikoli več tako
hitro teči kot nekoč. Riba si je pri teku poškodovala plavuti. Še
najbolje jo je odnesla ptica, ki si je potolkla kljunček, da sedaj
je le s težavo. A vse živali si zaslužijo pohvalo, ker so
sodelovale v vseh disciplinah.
Koga briga, če sedaj ne bodo
morale delati tistega, kar so pred tem z veseljem počele?
Svojemu sinu želim uspešni vstop v šolski sistem in pogum, da iz njega izstopi prav tako radoveden in vedoželjen kot je sedaj?
Kakšni pa so vaši spomini na šolske klopi?
Foto: sl.wikipwdia.org
Ni komentarjev:
Objavite komentar