torek, 18. september 2012

Realizem


je literarno obdobje, ki se je začelo v Franciji okrog 1830, pri nas pa se je razmahnilo v drugi polovici 19. stoletja in je trajalo še v začetku 20. stoletja.
Pojem realizem izhaja iz latinskega pojma realis, kar pomeni stvaren.
Realizem lahko označimo tudi kot književno metodo, ki se pojavlja v vseh književnostih od antike do danes, ki prikazujejo stvarnost tako, kot v resnici je ali pa bi lahko bila po zakonu verjetnosti.
Realizem se je v posameznih književnostih razvil ob različnem času in v neenakih socialnih, političnih in kulturnih razmerah, zato ni bil čisto enotna književna smer, obstaja pa nekaj potez, ki so skupne vsem realistom:
  • Na človeka in družbo vpliva stvarnost (vsakdanje življenje, zgodovinsko dogajanje, socialne, politične razmere, biološki, psihološki zakoni, usoda, smrt), ki je sila, ki v temeljih določa življenje. Človeška subjektivnost je nasproti njej krhka, spremenljiva, podvržena zakonom objektivne resničnosti.
  • Stvarnost imajo večinoma za slabo, ker je nasprotna željam in idealom človeka. Opazujejo nasprotje med stvarnostjo in človekovo subjektivnostjo, zlasti vpliv vsakdanjega življenja na posameznika. Le redkim realistom je obstoječa stvarnost idealna in zaželena.
  • Pri opisovanju človekovega notranjega življenja izpostavljajo njegovo protislovnost, zapletenost in spremenljivost.
  • Za realistično slovstvo je značilna bogata in vsebinsko zanimiva zgodba. V središču zgodbe je problem človekove usode, s katero želi realist prikazati celoto družbenih, psiholoških in intelektualnih pojavov v življenju. Zgodba v delih slovenskega realizma naj bi pokrivala tri določene teme: pravico subjektivnosti (Tavčar, Mrtva srca; Kersnik, Očetov greh; Jurčič, Sosedov sin …), premagovanje subjektivnih pogledov z objektivnimi načeli (Stritar, Zorin) in človeško enakost.
  • Pravica subjektivnosti je najpogosteje obdelana v ljubezenskih zgodbah. Nasproti tej pravici stojijo ovire, ki lahko povzročijo tragičen (Jurčič, Lepa Vida) ali srečen konec (Jurčič, Sosedov sin). Te ovire so lahko razlike v stanu, gmotne koristi, materini računi, mračne strasti, politični razlogi, družinski prepiri, skrivnosti. Najpogosteje obravnavana tema je premagovanje subjektivnosti z objektivnimi vrednotami. Tretja tema je človeška enakost. Avtorji so po navadi bolj naklonjeni nižjim plastem, zato te like prikazujejo z bolj pozitivnimi lastnostmi kot aristokrate, ki naj bi bili oholi in samovoljni.
  • Liki, ki nastopajo v delih, so iz vseh družbenih stanov, poklicev in pripadnosti. Večinoma so označeni statično – ali so dobri ali pa slabi.
  • Realizem je bil določen z analizo družbenih pojavov in oblik. Analitičnost je omogočala, da so pisatelji predstavljali čisto realistične podobe življenja (Kersnik, Kmetska smrt). Fantastika je bila večinoma izključena iz zgodbe, pisalo se je o tistem, kar je bilo življenjsko možno. Dogodki so bili determinirani z vzgojo, okoljem, pripadnostjo razredu. Nekaj fantastike se pojavlja le v utopičnih romanih (Tavčar, 4000) ali folklorističnih delih (Trdina, Bajke in povesti o Gorjancih).
  • Dialog je postal poglavitni pripovedni način v realistični literaturi. Najbolj značilen je bil dramski dialog, uporabljali pa so še opisni, meditativni, zakriti, pridigarski, pogovorni in napadalni dialog. Raba monologa je bila bolj omejena, večinoma so ga uporabljali, ko je šlo za premišljevanje, analizo ali odločitev junaka.
  • Opis je v začetnih delih realizma daljši (Erjavec, Na stričevem domu), potem pa vse krajši (Jurčič, Lepa Vida). Začetni realizem je hotel skozi opis predstaviti vse, kar se je zgodilo, zrela faza pa je značaje prikazovala v dejanju, zato opis ni bil več potreben.
  • Jezik realizma ni bogat z okrasnimi pridevki, primerjavami in metaforiko. Realisti so večinoma uporabljali tisto, kar je bila sestavina vsakdanjega govora. Pridevniki so večinoma izražali dejanske lastnosti samostalnikov. V realističnem besedilu je najpomembnejša sporočilna vrednost.

V slovenski literarni zgodovini se pojavlja problem periodizacije, saj različni literarni zgodovinarji različno začenjajo to obdobje. Kot začetek se pojavljajo letnice 1848, 1854, 1868, 1878 in 1881. Razlog je med drugim tudi v tem, da je bil slovenski realizem precej neizrazit in nerazvit zaradi predhodnega pomanjkanja književne tradicije in družbenih razlogov, saj je bila v tem času literatura v prvi vrsti namenjena spodbujanju narodnega gibanja. Obdobje slovenskega realizma bi lahko razdelili v dve fazi. V prvi fazi, ki traja do 1881, se poznajo še vplivi romantike in razsvetljenstva. Druga faza po 1881 pa pomeni prehod v razviti realizem. V prvi fazi je teoretični predstavnik svoje dobe Fran Levstik, v drugi pa Janko Kersnik in Fran Celestin.
Fran Levstik je svojo literarnokritično misel razvil v Popotovanju od Litije do Čateža in še nekaterih drugih spisih. Naslonil se je na starejšo različico, na teoretična izhodišča klasične in razsvetljensko-klasicistične literarne estetike. Levstik se je zavzemal za to, da bi literatura izhajala iz domnevnih potreb preprostega človeka in da naj ne bi skrbela samo za estetsko ugodje, ampak naj bi vzbujala tudi narodno zavest.
Janko Kersnik je v Razvoju svetovne poezije (1878) utemeljil razliko med romantiko in realizmom tako, da je prvo postavil na podlago mitičnega, drugega pa na podlago znanstvenega razmišljanja. Vendar je zanj še vedno značilno načelo idealizacije, ki ga posebej izrazi v oceni Aškerčeve zbirke Balade in Romance. Pravi, da je treba opisovati vse, kakor v resnici je, vendar ne le kot golo življenje, ampak kot: »golo resnico pod zlato prozorno tančico idealizma.« Fran Celestin je v delu Naše obzorje (1883) svojo teorijo realizma poimenoval idealni realizem oz. realni idealizem tako izključil skrajne oblike realizma.

Za evropski realizem je značilno, da je v ospredje postavljal pripovedno prozo in zapostavljal liriko. Pri nas je bilo podobno, čeprav se je začel realizem najprej pojavljati v liriki, ki je bila v tistem času pri nas edina razvita. Slovenska pripovedna proza se je začela bolj strnjeno razvijati v drugi polovici 19. stoletja, prvi roman smo dobili šele 1866. Že Levstik je v Popotovanju od Litije do Čateža 1858 klical slovenske pisce, naj se preusmerijo od lirike k prozi: »Če tenko preudarimo, res ne moremo tajiti, da je naše slovstvo lepoznanskih reči silo majhno. Saj imamo še povsod le trdo ledino, sama lirika se je nekoliko povzdignila med nami. A lirika se večidel peča samo z enim občutkom človeškega srca: 'z ljubeznijo', le redko se prime kake druge snovi. Pa naj bo njeno sadje s tem lepše, vendar je vse v kosteh, celega velikega dela nam ne podaja. Tedaj narod, ki ima le izvrstno liriko, ne more hvaliti se, da ima zavoljo tega tudi že lastno, polno literaturo.« Levstik je bil mnenja, da lahko lirika po svoji naravi izraža le izsek iz človekovega življenja, medtem ko lahko pripovedna proza pokaže širšo in celovitejšo podobo sveta. Neprimernost lirike za izražanje sodobnih tendenc v literaturi je videl tudi v tem, da je bila lirika subjektivna, da se je omejevala na »občutke srca«. Podobnega mnenja je bil tudi Fran Levec. Realizem je poudarjal objektivnost in lirika kot subjektivna je bila nasprotna tej zahtevi.

Povzeto po: http://sl.wikipedia.org/wiki/Realizem

Ni komentarjev:

Objavite komentar