Ob šestih zjutraj

         "Vlak iz ..., ki nadaljuje vožnjo proti Ljubljani, prihaja na peti tir," je zadonelo iz zvočnika. Stopil je iz varnega zavetja postaje. Zrak je zatrepetal od napetosti, ko se je težkih nog in s sključenimi rameni počasi odpravil na peron.

         Kot že vsako jutro zadnji dve leti je pomislil, da nikoli več ne bo kot je bilo.

         In ravno on! Ravno on od vseh možnih ljudi, ki bi lahko, ki bi MORALI nasrkati bolj kot on! Ravno on je najbolj nasrkal in sedaj bije delavsko tlako, v eni klinčevi pisarni, v eni klinčevi firmi, kjer ga vsi klinčevi pizduni teptajo, kot da je največja smet.

         ON. Ki bi moral varno uživati v svoji udobni in prostorni pisarni. On. S svojo direktorsko plačo v priznanem državnem podjetju.

         Pa saj ni on zajebal klinčevega podjetja! On je samo pokasiral odgovornost za nastale razmere.

         ONI. Vse so pokradli, njega pa zajebali, da je kriv za vse! Pizduni.

         Oni uživajo na svojih luksuznih vikendih in jahtah, pa še kje. Oni, ki so si ta luksuz kupili s pokradenim denarjem! On je pa najebal!

         Ostale so premestili vsaj v druga podjetja na dobro plačane funkcije. Njega. Njega pa ne! On je sedaj navaden uradnik! Pizde usrane, kako so ga nategnili, da je podpisoval dokumente! "Saj je dobro, saj je v redu. Smo poskrbel, da je vse kot mora biti. Tebi ni treba nič skrbeti, ti sam podpiši." Zdaj pa ima. Pizde usrane! Oni uživajo in brezskrbno živijo, on pa životari in mora delati za tisto mizerno plačo, da vsaj stroške poplača. Pa najemnino. Pa kdaj je bilo treba njemu najemnino plačati? Nikoli. Še posebej pa ne za tako luknjo!

         Žena. Ona mu je tudi pobrala vse.

         Leta in leta mu je kobajage stala ob strani, trošila njegov denar, bila gospa v lepih in dragih oblačilih, vsak teden z novo frizuro. Njej ni bilo nikoli treba delati. Ona je samo uživala. Ona. Gospa. Pa kaj še! Navadna koristoljubna vlačuga. Še sedaj uživa na njegov račun, z njegovim denarjem, v njegovi hiši, z njegovimi avti. Tako kot tisti pezdeti iz uprave, ki so ga zajebali!

         Pa kje je imel pamet, da je vse prepisal nanjo! So mu oni svetovali, da kdaj kasneje ne bi mogel noben odkriti. Pa tudi če bi, mu ne bi mogli nič vzeti, ker je vse pisano nanjo.

No, ona mu je lahko vzela. Ona. Ker je bilo vse pisano nanjo.

Leta in leta ni nič rekla. Sam je mislil, da ne ve, da ima še eno. Mlajšo. Veliko mlajšo. Bolj voljno. Bolj prožno! Nič ni rekla, ko ga pozno zvečer ni bilo domov, ali ko je moral nenadoma na službeno pot. Nič ni rekla. Pa je vedela. Vse je vedela. Tiho je bila, dokler ji je to prav prišlo. Potem pa je rekla samo: "Hočem ločitev!" Prasica frigidna. Samo zato je bila z njim vsa ta leta. Ga je sploh kdaj ljubila?

         Ne tako kot ona. Ljubica. Pa ga je tudi ona zajebala. Z veseljem je sprejemala bogata darila, pa stanovanje v centru mesta. So mu tudi za to stanovanje rekli, naj ga napiše nanjo, da ne bo sumljivo od kje mu denar. Navadni usraneti. Točno so vedeli, kaj ga čaka, pa so bili tiho, ker so rabili grešnega kozla. Kako pravi je bil za to nalogo!

         Pa ga tudi ona ni ljubila. Vse je samo hlinila. Vsak stok, vsak užitek. Samo veselja nad denarjem in darili ni hlinila. Ne, tisto je bilo pristno. Kurba koristoljubna. Tudi ona!

In sedaj je odšla z drugim. Z mlajšim. Veliko mlajšim od njega. Bolj voljnim. Bolj prožnim.

In odpeljala je njegovega otroka! Da ga bo drug vzgajal! Sploh ni imel šans. Še en otrok, ki ga ne bo poznal, ne bo govoril z njim. Ga ne bo ljubil, ker mu bodo že v zgodnjem otroštvu vcepili sovraštvo do njega.

         Otroci. Tudi oni so ga zapustili, tako kot podgane zapustijo potapljajočo se ladjo. Tudi oni ga niso ljubili. Ljubili so njegov denar in udobje bogatega življenja.

On pa je vse tako ljubil.

         Vlak se je približeval hitro, kot da ne bi imel namena ustaviti. On pa je s svojimi drsajočimi koraki in sključenimi rameni stopal prosti peronu. Ob šestih zjutraj, kot navadni delavci. Še malo, pa bo vlak tu. Še malo, pa ga bo oplazil švist mimobrzečega vlaka. Še malo, pa bo stal na robu perona. Še malo, pa bo ...

         Vlak se je ustavil, odprla so se vrata, on pa je vstopil. Še en dan v njegovem bednem življenju, ko bo moral zaslužiti za kruh in preživnino.

HL