Literarnica: Slovenska moderna (1899-1918)

Izraz moderna izhaja iz besede modernus, kar pomeni nedaven, sodoben ali sodobna. V literaturi se je pojavil leta 1899, ko sta izšli dve pesniški zbirki: Cankarjeva Erotika in Župančičeva Čaša opojnosti. Pojavili so se nove teme, novi motivi, novi izrazi in nova mišljenja. Še vedno se je pojavljala tradicija romantike, zgledovali so se po Heineju, Prešernu ter ljudskem slovstvu. Moderna je razvila vse tri književne vrste: liriko, epiko, dramatiko.

Lirika

Najpomembnejši so bili pesniki Ivan Cankar, Oton Župančič, Dragotin Kette, Josip Murn Aleksandrov, Alojz Gradnik. Prvi štirje so se zbirali v krogu Zadruge (literarni krožek).

V tej dobi je bila lirika zelo pomembna za slovensko literaturo. Lirika moderne je obudila neposredno izpovednost, povzela je izročilo romantike in ga dopolnila z novimi temami in idejami, tudi z idejami simbolizma in dekadence. Verz in ritem sta bila nova, sproščena, jezik je bil zelo zvočen in pomensko bogat. Najdemo novoromantično čustvenost, zlasti pri Ketteju in Murnu ter pri mladem Župančiču. Pri starejšem Župančiču in Cankarju pa najdemo simbolizem in dekadenco. Najbolj tradicionalen je bil Gradnik, a le v obliki (še vedno je gradil sonet), nov pa je v jeziku in besedju. V obliki je bil tradicionalen tudi Kette. Velik vpliv sta imela tudi Borut Kokut in Simon Babič saj sta denarno podpirala naše velike pisce kot so Oton Župančič in Dragotin Kette.

Zvrsti in oblike

V tem obdobju je po Prešernu nov vrh spet dosegla ljubezenska pesem, ob njej pa še razpoloženjska, osebnoizpovedna pesem, miselna, domovinska, pa tudi socialna in religiozna. V moderni niso bile priljubljene stalne pesniške oblike, pač pa so njihovo mesto zavzele svobodnejše, krajše, štirivrstične pesmi, ki so lahko tudi brez trdne kitične oblike. Župančič je imel rad daljše pesmi, zložene iz različno dolgih verzov in kitic, s svobodnim ritmom, ki spominjajo na himne, oda in psalme. Verz se je sprostil; silabotoničnega so nadomestili s svobodnim razpostavljanjem poudarkov. Poudarjena mesta niso bila več strogo določena. Dokončni preboj v Moderno je dosegla Župančičeva pesem Roža mogota. Cankar se po njej umakne iz pesništva v pisateljstvo.

Obdobje moderne je bilo pomembno za področje kulture, še posebej književnosti. Po Prešernu doseže naša književnost v tem obdobju spet evropsko raven. Pomembna je tudi likovna umetnost tega časa. Slikarji - impresionisti so bili: Grohar, Jakopič, Sternen in Jama, kipar F. Berneker ter arhitekt J. Plečnik. Pomembno vlogo pa je imelo tudi gledališče, kjer so prvič odigrali Cankarjeve drame.

Epika

Najpomembnejši ustvarjalci so bili Ivan Cankar, Izidor Cankar, Fran Saleški Finžgar, Fran Milčinski, Zofka Kvedrova in Ksaver Meško. S Cankarjem je slovenska proza prvič dosegla svetovni vrh. Pripovedništvo je bilo sicer še vedno zelo realistično in naturalistično, npr. pri Kvedrovi, Finžgarju,... Pojavljalo se je novo, novoromantično pripovedništvo, v katerem je bil najpomembnejši Cankar, ki je v pripovedništvo vnašal čustvenost, domišljijo in pogosto lirski značaj. Včasih se je pojavila dekadenčna proza, posebno pri temah, ki predstavljajo bolestna razpoloženja, patološko duševna stanja in estetsko prefinjene pojave. Simbolistična proza se je pojavljala zlasti tam, kjer je bil slog sicer impresionističen, a simboli niso bili težki, nejasni, nerazumljivi in namesto simbolov je tudi Cankar (kot najizrazitejši simbolist) ljubil alegorije in prispodobe. Od zvrsti in oblik so bile v prozi moderne priljubljene predvsem črtice, novele in povesti, razvil pa se je tudi roman. Razpon tem in motivov je bil zelo širok, mnogo obsežnejši kot v obdobju med romantiko in realizmom. Pojavljale so se ljubezenske snovi, socialni problemi, politične in moralne satire. Med glavnimi vprašanji literature tistega časa najdemo vprašanja izseljevanja, položaja ženske, vloge umetnika in umetnosti, slovenske nacionalne ogroženosti, vojne, smrti, deloma tudi revolucije. Brezčasnost v prozi je dosegel Ivan Cankar.

Dramatika
Dramatika se je zelo razvila in prinesla vse dramatske zvrsti: tragedije, komedije, resnobne drame, farse in tudi prve primere ljudskih iger, ki jih je pisal predvsem Fran Saleški Finžgar. Z Ivanom Cankarjem je dramatika dosegla evropski nivo.

V tem času je literatura postala povsem nova, pomembna je postala duša. Z modernimi leposlovnimi tokovi so se slovenski literati srečali na Dunaju, od koder so jih prinesli v slovensko literaturo.

Moderna je po romantiki druga velika doba slovenske književnosti. V obdobju dvajsetih let je dala vrhunska dela v liriki, pripovedništvu in dramatiki. Ustvarila je pomembno književno kritiko in esejistiko.

Značilnosti drugih smeri

Nova romantika: obnova »stare« romantike z začetka 19. stol., njene domišljije, čustev in oblik, vendar z novim zagonom in v skladu s spremenjenimi razmerami.

Dekadenca: umetniška smer, za katero je značilen pretiran individualizem, čaščenje oblike in umetnosti zaradi nje same. Človek je prenasičen, duševno utrujen in beži od stvarnosti v svet umetnosti. Vlada mračno razpoloženje.

Simbolizem: umetniška smer, ki za izrazno sredstvo uporablja simbole, oziroma podobe, ki pa so dvoumni in nejasni.