V maju in juniju smo na Literarnici naslavljali teme, ki jih tudi med počitnicami ne bi smeli zanemariti. In čeprav se zdi, da imajo povezavo le s šolo, imajo pravzaprav veliko več povezave s posameznikom samim in njegovim življenjem na sploh, saj je učenje zelo pomembna sestavina našega vsakdana. Ali bi vsaj moralo biti.
Objave smo združili v prispevku za Literarnični novičnik in zdi se nekako prav, da ga objavimo tudi tukaj.
Tako se je kljub zaključku še enega šolskega leta, potrebno tematiki posvetiti tudi med "oddihom" od šole. Ali ravno takrat, v bolj neformalnem in sproščenem okolju.
Učenci in dijaki so šolsko leto zaključili eni bolj drugi manj uspešno. Ob različnih uspehih se težko izognemo vprašanju ali je šolski uspeh dovolj verodostojen pokazatelj dejanskega znanja in (ne)uspeha posameznika. Dejstvo je, da smo posamezniki različni in tako so tudi načini, kako se učimo, zapomnimo in razumemo neko snov, zelo svojstveni vsakemu izmed nas.
O učenju ali bolje o šolskem sistemu, načinu preverjanja znanja, učnem načrtu itd. pa je bilo tudi v zadnjih mesecih pogosto besede. Tako so v začetku maja srednješolci zaključnih letnikov pisali esej. Naslov eseja na letošnji maturi je vzdignil veliko prahu, a na žalost razprava ni šla dlje od zagovarjanja ali nasprotovanja spornosti izbranega naslova. Ponovno smo se pozabili vprašati, kaj je namen formalnega izobraževanja in kaj so od učencev in dijakov pravzaprav želimo.
Pogosto se učencem in dijakom učenje nekih teoretičnih podatkov ne zdi smiselno, zato marsikateri izgubi ali nima motivacije za učenje, a to še zdaleč ne pomeni, da ni učljiv in da ga stvari ne zanimajo. Bi morali zaradi tega popolnoma spremeniti učni načrt? Verjetno ne, a tako kot npr. govor se tudi učenje spreminja in temu ustrezno bi morali učne načrte in šolski sistem kot celoto pošteno prevetriti. Nekako se zdi škoda časa, energije in znanja, da znanje, ki smo ga tekom formalnega izobraževanja pridobili, pozabimo skoraj tisti hip, ko šolo zapustimo. In koliko vsega, kar smo se naučili v šoli, si kasneje dejansko še zapomnimo? Pomnjenje in ohranjanje informacij je zelo selektiven proces.
Motivacija za učenje je pogojena z različnimi dejavniki:
- želja po znanju, vedenju, poznavanju,
- zanimanje za posamezno področje,
- raziskovanje globljih pomenov,
- dobre ocene,
da naštejemo le nekatere.
Učenje pod prisilo, kar učenje šolske snovi marsikomu predstavlja, pa ni nikoli dober niti dolgoročen motivator za učenje.
Tu pa naletimo na nov problem ali recimo rajši vprašanje, ki se je v zadnjem času prav tako pojavljajo v javnih razpravah.
Statistično slovenska družba ni ravno bralna kultura in vedno znova se iščejo vzroki, zakaj temu tako in načini, kako jih odpraviti. A tudi pri tem vprašanju se ne posvetimo bistvu, saj se nihče najprej ne vpraša, kako otroke naučiti brati, zato da bodo resnično znali brati in prebrano razumeli. Vsi enako, ne ločitveno na tiste, ki se branja naučijo hitreje in tiste, ki se ga naučijo počasneje.
Branje je tista osnova, na kateri temelji vse kasnejše akademsko oz. formalno izobraževanje, zaradi česar ne bi smelo biti predmet ocenjevanja ali učnega načrta, ki ga je treba do konca šolskega leta odkljukati kot opravljeno nalogo, češ pet učencev zna brati, ostali ne, se bodo že naučili ali še slabše, njim pač ne gre. Prav tako so lahko razlogi za počasnejše učenje branja, čisto fiziološke ali vedenjske narave, ki z zmožnostjo učiti se nimajo nobene veze.
Na žalost pa je učenje branja prepuščeno volji posameznega učitelja ali si bo za tiste učence, ki imajo z učenjem branja več težav, vzel več časa in se jim posvetil do te mere, da bodo ob koncu šolskega leta vsi učenci v razredu znali vsaj približno enakovredno brati.
Zdi se škoda, da učenje skozi izobraževalni sistem postane prisila in muka, ki se mu učenci in dijaki pogosto težko posvetijo in v njem ne najdejo smisla. Tako učenje pri šolajoči se mladini ne more postati vrednota, ki izoblikuje človeka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar