petek, 12. maj 2017

Kakšno vrednost ima znanje?

Učenje in izobraževanje je tema, ki bi se je morali pogosteje dotakniti tudi na Literarnici, saj je zelo povezana s samo ustvarjalnostjo, ki je del človeškega uma, a med leti šolanja pogosto pri večini ljudi zamre. Raziskave priznanih strokovnjakov na tem področju so potrdile to dejstvo - da ustvarjalnost otrok upade z vstopom v šolo in se je do odrasle dobe ohrani le še okoli 2%.

Verjamem, da bo vsak strokovnjak želel zagovarjali svoje stališče kot edino pravo, a pri celotnem izobraževalnem sistemu ne bi smelo biti v ospredju kdo ima prav in kdo ne, temveč kaj je dejanski namen šole in šolskega sistema - pridobiti znanje, ki bo mladim omogočil in jih pripravil na kasnejše samostojno in odgovorno življenje.

To bi vsaj moral biti cilj izobraževanja in zakaj svojo mladost večinoma preživimo v šolskih klopeh.

Verjamem, da bi moral biti namen šolskega sistema tudi, da v vsakem posamezniku prepozna njegov posebni talent in ga spodbuja k udejstvovanju. Dejstvo je, da nismo vsi ljudje za vse. Še posebej nimamo vsi enakih zanimanj, ki so dober motivator, da se v tem izpopolnjujemo in izobražujemo. 

Niti ni pomembno, da smo vsi intelektualci, ki nima prav veliko opraviti s človekovo dejansko pametjo in znanjem.

Prav tako izobraževanje in pridobivanje znanja ne bi smelo biti merjeno izključno z ocenami, ki v našem šolskem in širšem sistemu slabše učljivemu otroku prehitro prilepijo raznovrstne etikete kot so težaven otrok, neposlušen, težje učljiv in še vrsta drugih priročnih izrazov, ki nam dajejo možnost, da se z otrokom ne ukvarjamo.

Pri svojem delu se srečujem predvsem s posamezniki, ki jim učenje ne gre od rok, jim ni prijetno, a to še ne pomeni, da jim učenje ali naučiti se nekaj novega (predvsem tistega, kar jih zanima) ni zanimivo.

Šolski učni načrt predvideva, kaj bi se morali otroci v posameznem razredu naučiti, ne predvideva pa specifik učnega procesa vsakega posameznika (učenje je zelo odvisno od možganov, kako sprejemajo  in shranjujejo različne informacije) in da se verjetno zaradi tega ne bodo mogli vsi otroci enako hitro ali v enakem obsegu predpisane snovi naučiti. Sicer šolski sistem predvideva dopolnilni in dodatni pouk, a to še dodatno vpliva na zgoraj omenjene etikete in na splošno družbeno prepričanje, da si slab, če nimaš dobrih ocen in tudi, da ničesar ne znaš. Pa to niti pod razno ni res.

Argument temu so učenci, ki briljirajo pri enem predmetu npr. pri matematiki, kjer imajo same petke in bi jim učitelji dali tudi šest ali osem, če bi bilo to možno, pri angleščini recimo pa povprečje ocen nanese za komaj zadovoljivo dvojko. In vsi učitelji so začudeni in se sprašujejo, kako ta briljanten "matematik" lahko pri drugem predmetu dosega tako borne rezultate in bi ga imeli za slabega učenca, če ne bi vedeli drugače.

Seveda je to pogojeno z našim prepričanjem in naravnanostjo šolskega sistema, da če si dober učenec, imaš dobre ocene pri vseh predmetih, ker znanje ne more biti tako subjektivno, da je oseba lahko v nečem dobra, v nečem drugem pa ne. To ne gre skupaj, saj poznamo in se celo otroštvo učimo le to, kaj je prav in kaj narobe.  

Spominjam se svojega prvega dne v srednješolskih klopeh. Novo okolje, novi obrazi, strah pred nepričakovanim, ki pa je kmalu popustilo, ko so se začeli navezovati prvi stiki. V razredu smo bili vsi novi, sveži iz osnovne šole, z izjemo enega sošolca, ki je prvi letnih ponavljal. Enotno mnenje je bilo, da ta pa že ne more biti v redu. To vem, ker smo se kasneje o tem tudi pogovarjali. Prehitro smo ga označili za neumnega in slabega, a izkazalo se je, da je bila resnica daleč od tega. Po prvih presenečenjih, ko je pri večini predmetov dobival relativno dobre ocene, se je izkazalo, da sošolec še zdaleč ni neumen in ne bi znal, prejšnje leto se mu je le zalomilo pri enem predmetu in se je tistega leta pri njem še toliko bolj potrudil. 

Žalostno je, da nas šola v prvi vrsti uči predvsem tega, kako ljudi ocenjevati po njihovih šolskih ocenah in ne po njihovem znanju in posebnostih, ki jih delajo izjemne.

Torej kakšno vrednost ima znanje? In kakšen pomen ima učenje? Je to res samo učenje za ocene ali je lahko usmerjeno v pridobivanje znanja, ki nam bo dejansko ostal in koristil za življenje? Uči nas tudi, da je tuje znanje edino pravo in dokler smo učenci, moramo znanje le sprejemati. Nekdo je določil, kaj se moramo naučiti in tega se moramo učiti in to je edino priznano znanje.

V srednji šoli sem se učila tudi latinščine. Nujno zlo, čem sem želela kot drugi tuji jezik imeti francoščino. Nisem vedela sicer zakaj takrat in ne vem tega niti sedaj. Klasična usmeritev pač.

Od latinščine mi, razen nekaterih klasičnih pregovorov in izrazov ni ostalo prav veliko. Verjetno je to pogojeno tudi s tem, da tega znanja kasneje nisem prav nič gojila in vzdrževala. Pravzaprav sem na latinščino prav rada hitro pozabila, kljub temu da me je spremljala še dve leti faksa. 

A se od pouka latinščine zelo živo spominjam nečesa. Razlage besede educo, ki je večini evropskih jezikov služila za njihovo poimenovanje za izobraževati, učiti - v latinščini je educo, ki se je prav tako uporabljal za poimenovanje za izobraževati, učiti, pomenil voditi, peljati, usmerjati in v tem pomenu je tudi potekalo učenje, odnos učitelja in učenca pa se je smatral kot enakovreden v učnem procesu, saj je bil učitelj hkrati učenec, učenec pa je bi tudi učitelj, kar je pomenilo, da je učitelj učenca v znanje usmerjal in ga peljal k orodjem, s katerimi bi si lahko to znanje znal prisvojiti tudi sam, hkrati pa se je tudi sam učil od učenca, če nič drugega, se je učil, kako ga k učenju in znanju voditi.

Kaj ni to lepa vizija učenja?

Foto: http://www.mojpedijatar.co.rs/tag/ucenje/

Ni komentarjev:

Objavite komentar