Do Cirila Kosmača in njegovih del imam zelo pristranski,
skoraj zaščitniški odnos. Zasluga za to gre predvsem na račun scenarija za film
Tistega lepega dne. Film, ki sem ga v mladih letih gledala neštetokrat (takrat
so te stare slovenske filme še kaj vrteli), natančno vedela kaj se bo zgodilo,
vendar se ga nikoli ne naveličala. Hudomušni dialogi, izdelani karakterji,
priljudna glavna junaka, prijetna ljubezenska zgodba, narodno zavedni čut in
zavzemanje za svoj prav – vsi elementi, ki jih dobra zgodba potrebuje.
Pa se vrnimo k Pomladnemu dnevu. Tudi tukaj zgodba ne
razočara. Kosmač z neverjetno poetičnim jezikom opisuje dogodke iz svojega
otroštva. Roman spada med kratke romane in bi se lahko napisal še krajše, a
kljub bohotnosti besedišča in opisov niti ena beseda ni od več, niti ena beseda
ne kazi harmoničnosti in spevnosti pripovedovane zgodbe. Pa vendar je pripoved
preprosta. Se bralca dotakne, vsaj mene se je, celo čustveno gane. Ob branju so
se mi prizori odvrteli pred očmi, kot bi gledala film, kar ni drugega kot
mojstrskost pripovedovalca, da živo prikaže zgodbo, da si jo lahko bralci
predstavljamo kot bi jo gledali.
Realizem je še en element, ki mi je pri srcu. Mislim, da ni
najti večje romantičnosti, romantične naivnosti in optimizma, kakor ravno pri
pisateljih realizma. Seveda so pisatelji kot Zola, ki dajejo realizmu pridih
zanikrnosti in revščine, vendar so tudi pisatelji kot Dickens in Balzac, v
čigar delih se, tako kot pri Kosmaču, kaže romantična narava verjeti v dobro in
boljše. In kaj ni realizem ravno to? Je dobro in slabo in je tista sivina vmes.
Lepe stvari so realne. Dobro, ki se nam dogaja v življenju, je realno, ne samo
beda in obup.
Tudi za to delo sem preučila različne opise in analize.
Ponovno me je presenetila omejena razprava. Stroga obnova, izpostavitev najbolj
očitnih elementov dela, nobenega presežka in toliko izgubljenih misli, ki so se
mene kot bralko veliko bolj dotaknile, mi dale misliti veliko bolj kot pa vodilni
nasvet pripovedovalčevega očeta, da človek prej umre od obupa kot od lakote.
Očetova misel, če ne že kar nauk, ki jo izpostavi tudi sam
pripovedovalec, da »preden misliš koga ozmerjati, stopi vsaj za sekundo v
njegovo kožo«, me je veliko bolj podražila, spodbudila k razmišljanju. Prevzela
me je pisateljeva tankočutnost, da je bil sploh sposoben pomisliti na to,
preden bi koga krivil in obtoževal. Se mi zdi, da smo ljudje premalokrat sposobni
in pripravljeni najprej pogledati še z drugega zornega kota. Veliko lažje je
pljuvati po drugih, da lahko opravičimo svojo nesposobnost.
Naslednja stvar, ki me je presenetila, je bil odnos do mame.
V povzetkih predstavljen kot ljubeč, se je meni kazal kot nesproščen. Pogosto,
če ne kar vsakič, ko je o tem pripovedoval, se je pripovedovalec ob materi
počutil neprijetno. Sicer ne gre dvomiti v ljubečo naklonjenost enega in
drugega, vseeno pa njun odnos ni bil tako spontan, topel ali iskren, ko je bil z
očetom. In tudi kako bi lahko bil, ko je mati hirala pred otrokovimi očmi. Smrt
je zaznamovala njihova življenja veliko prej, preden je mati dejansko umrla.
Sicer ga je spodbujala k učenju in šolanju in pisanju, vseeno pa ne morem mimo
dejstva, da je pripovedovalec kot otrok čutil dobršno mero krivde. Krivde, ker
se je ponoči rad sprehajal po okoliški pokrajini, čeprav je vedel, da je mama
zaradi tega budna in da ga čaka ter da ga bo poklica takoj, ko ga bo slišala se
vrniti. Krivdo, ker ga je spodbujala k pisanju, nekaj, kar v tistem času še ni
bil pripravljen sprejeti. Ker mu je s tem nalagala odgovornost za lastno dobro
počutje. Umiram, vendar bom veliko lažje
umrla, če mi obljubiš, da boš pisatelj. Krivdo, ker si je verjetno pri
dvanajstih letih veliko bolj želel, da bi imel zdravo mamo, ki bi ga ljubila,
ne čudno in ne drugače, samo ljubila, kot pa postati pisatelj.
In takšno razmišljanje, ki ne sledi utečenim smernicam, ter ne
naučeno doživljanje, ki je lastno bralcu, bi morali spodbujati, zahtevati od
dijakov na maturi, od nove generacije zrelostnega izpita, ne pa pisanja o
prežvečenih mnenjih strokovnjakov.
Kateri dogodki so pa vas spodbudili k razmišljanju? Kaj iz
pripovedovalčevega življenja vas je ganilo?
Ni komentarjev:
Objavite komentar