sreda, 1. maj 2013

Lep pomladni dan

Pomladni dan Cirila Kosmača je drugo čtivo, ki ga dijaki obravnavajo za letošnji maturitetni preizkus iz slovenščine.

Do Cirila Kosmača in njegovih del imam zelo pristranski, skoraj zaščitniški odnos. Zasluga za to gre predvsem na račun scenarija za film Tistega lepega dne. Film, ki sem ga v mladih letih gledala neštetokrat (takrat so te stare slovenske filme še kaj vrteli), natančno vedela kaj se bo zgodilo, vendar se ga nikoli ne naveličala. Hudomušni dialogi, izdelani karakterji, priljudna glavna junaka, prijetna ljubezenska zgodba, narodno zavedni čut in zavzemanje za svoj prav – vsi elementi, ki jih dobra zgodba potrebuje.

Pa se vrnimo k Pomladnemu dnevu. Tudi tukaj zgodba ne razočara. Kosmač z neverjetno poetičnim jezikom opisuje dogodke iz svojega otroštva. Roman spada med kratke romane in bi se lahko napisal še krajše, a kljub bohotnosti besedišča in opisov niti ena beseda ni od več, niti ena beseda ne kazi harmoničnosti in spevnosti pripovedovane zgodbe. Pa vendar je pripoved preprosta. Se bralca dotakne, vsaj mene se je, celo čustveno gane. Ob branju so se mi prizori odvrteli pred očmi, kot bi gledala film, kar ni drugega kot mojstrskost pripovedovalca, da živo prikaže zgodbo, da si jo lahko bralci predstavljamo kot bi jo gledali.

Realizem je še en element, ki mi je pri srcu. Mislim, da ni najti večje romantičnosti, romantične naivnosti in optimizma, kakor ravno pri pisateljih realizma. Seveda so pisatelji kot Zola, ki dajejo realizmu pridih zanikrnosti in revščine, vendar so tudi pisatelji kot Dickens in Balzac, v čigar delih se, tako kot pri Kosmaču, kaže romantična narava verjeti v dobro in boljše. In kaj ni realizem ravno to? Je dobro in slabo in je tista sivina vmes. Lepe stvari so realne. Dobro, ki se nam dogaja v življenju, je realno, ne samo beda in obup.           

Tudi za to delo sem preučila različne opise in analize. Ponovno me je presenetila omejena razprava. Stroga obnova, izpostavitev najbolj očitnih elementov dela, nobenega presežka in toliko izgubljenih misli, ki so se mene kot bralko veliko bolj dotaknile, mi dale misliti veliko bolj kot pa vodilni nasvet pripovedovalčevega očeta, da človek prej umre od obupa kot od lakote.

Očetova misel, če ne že kar nauk, ki jo izpostavi tudi sam pripovedovalec, da »preden misliš koga ozmerjati, stopi vsaj za sekundo v njegovo kožo«, me je veliko bolj podražila, spodbudila k razmišljanju. Prevzela me je pisateljeva tankočutnost, da je bil sploh sposoben pomisliti na to, preden bi koga krivil in obtoževal. Se mi zdi, da smo ljudje premalokrat sposobni in pripravljeni najprej pogledati še z drugega zornega kota. Veliko lažje je pljuvati po drugih, da lahko opravičimo svojo nesposobnost.

Naslednja stvar, ki me je presenetila, je bil odnos do mame. V povzetkih predstavljen kot ljubeč, se je meni kazal kot nesproščen. Pogosto, če ne kar vsakič, ko je o tem pripovedoval, se je pripovedovalec ob materi počutil neprijetno. Sicer ne gre dvomiti v ljubečo naklonjenost enega in drugega, vseeno pa njun odnos ni bil tako spontan, topel ali iskren, ko je bil z očetom. In tudi kako bi lahko bil, ko je mati hirala pred otrokovimi očmi. Smrt je zaznamovala njihova življenja veliko prej, preden je mati dejansko umrla. Sicer ga je spodbujala k učenju in šolanju in pisanju, vseeno pa ne morem mimo dejstva, da je pripovedovalec kot otrok čutil dobršno mero krivde. Krivde, ker se je ponoči rad sprehajal po okoliški pokrajini, čeprav je vedel, da je mama zaradi tega budna in da ga čaka ter da ga bo poklica takoj, ko ga bo slišala se vrniti. Krivdo, ker ga je spodbujala k pisanju, nekaj, kar v tistem času še ni bil pripravljen sprejeti. Ker mu je s tem nalagala odgovornost za lastno dobro počutje. Umiram, vendar bom veliko lažje umrla, če mi obljubiš, da boš pisatelj. Krivdo, ker si je verjetno pri dvanajstih letih veliko bolj želel, da bi imel zdravo mamo, ki bi ga ljubila, ne čudno in ne drugače, samo ljubila, kot pa postati pisatelj.

In takšno razmišljanje, ki ne sledi utečenim smernicam, ter ne naučeno doživljanje, ki je lastno bralcu, bi morali spodbujati, zahtevati od dijakov na maturi, od nove generacije zrelostnega izpita, ne pa pisanja o prežvečenih mnenjih strokovnjakov.

Kateri dogodki so pa vas spodbudili k razmišljanju? Kaj iz pripovedovalčevega življenja vas je ganilo?


Ni komentarjev:

Objavite komentar