Bog majhnih stvari

Obožujem knjige. Fizično in nematerialno. Obožujem njihov otip in njihov vonj. Obožujem svet, ki ga ponujajo. Po eni strani stvaren, po drugi neresničen, kjer si lahko pišemo svojo usodo, kakor želimo. Sem strastna bralka in še pred nekaj leti sem knjige dobesedno požirala. Njihovo vsebino, njihove zgodbe. Se poistovetila z junaki, si kdaj želela okusiti njihovo življenje. So kot omamna droga, ki te popelje nekam drugam. (Ljubezen do knjig je navdahnila tudi ljubezen do pisanja. In sedaj te zgodbe, življenja ustvarjam sama.)

Ugotovila pa sem, da sem v zadnjih letih, čeprav je ljubezen do branja ostala enaka, postala zahtevnejša bralka. To pomeni, da knjigo, ki mi ni všeč, tudi odložim. In če sem se lahko še do nedavnega pohvalila z le dvema neprebranima knjigama (v najboljših časih sem prebrala tudi tri ali več knjig na teden, v vseh letih se je tako nabralo kar lepo število prebranih knjig), se sedaj te kar vrstijo. Ne odložim jih samo zato, ker mi ni všeč vsebina, temveč tudi ker mi ni všeč, kako so napisane. Posledično me tudi ne zanima, kako se zgodba konča, kar je še vedno eden pomembnejših vzgibov, da knjigi pridem do konca – ker me razganja radovednost, kako se razplete!

Ena takih knjig, ki pa sem se jo navsezadnje le potrudila prebrati, je roman Bog majhnih stvari, indijske avtorice Arundhati Roy.

Knjiga me je sprva pritegnila zaradi naslova. Zdi se zanimiv, celo poseben. Bog majhnih stvari. Kaj tudi vas ne povleče radovednost, da bi zvedeli o kom pripoveduje? Z velikim pričakovanjem sem se lotila branja, pa sta se kaj kmalu vsa zanimivost in posebnost zame končali. Uvod je naporen in nerazumljiv. Sledijo neskončna preskakovanja iz sedanjosti v preteklost in spet nazaj. In to ne samo ene osebe, temveč malodane vseh likov, ki nastopajo v zgodbi! Pripoved pa motijo (vsaj mene so) sicer lepe, a pretirane metafore, vse okrancljane in nakičene. Zaradi vsega tega sem se med branjem hitro izgubila in tudi v nadaljevanju nikakor nisem našla rdeče niti zgodbe.

Množica pisanih likov, katerih vezi in zgodbe so bile precej nejasno opredeljene in sem jih morala vsakič z nova odkriti, kar mi skorajda nikoli ni uspelo.  V določenih trenutkih je imel kar vsak lik »glavno vlogo«. Toliko jih je bilo, da na koncu nisem več vedela kdo je kdo.

Kot bralka ne maram, da me zgodba pusti tavati po neznanem, da ne vem točno kaj se dogaja, da je nepovezana. Da se moram nenehno spraševati, kaj dogaja. Pri Bogu majhnih stvari se mi je dogajalo prav to. Prehitro sem izgubila nit in zanimanje za branje. Zgodba me je premalo pritegnila, da bi ji lahko zbrano sledila. Zanjo sem porabila kar nekaj tednov, vmes pa z lahkoto prebrala nekaj drugih knjig.

Nikoli mi ni žal časa za branje, vendar sem sedaj mnenja, da nekaterih knjig enostavno ni vredno prebrati. V množici dobrih knjig, ki zadovoljijo vsak bralski okus, ni vredno izgubljati časa s tistimi, ki nam niso všeč. Zavedam se, da so okusi različni in da je marsikomu ta knjiga všeč, je v njej celo našel sporočila, ki mu veliko pomenijo. Prepričana pa sem, da smo že vsi naleteli na knjigo, ki smo jo pustili neprebrano. In  prav to bi morala storiti sama v tem primeru. Mi zgodba pač ni všeč in pika. Me ni pritegnila. In pika.

Kateri pa so vaši kriteriji, da vam je knjiga všeč? Kaj  vas pri branju zmoti? Odložite knjigo neprebrano, če vam ni všeč ali jo kljub vsemu poskušate prebrati do konca?