sreda, 24. april 2013

Sami odločamo kdaj boli

Za ocenjevanje ali mi je brana knjiga všeč ali ne, uporabljam preprosto merilo: če sem jo prebrala na mah, potem mi je vešč, če sem potrebovala nekaj časa, jo velikokrat odložila, začela vmes brati drugo, tretjo …, potem mi ni všeč, čeprav ima vsebinski potencial in inovativni pristop. Pri tem ni nujno, da je zgodba preprosta ali ne poglobljena. Le branje je ena velika muka. Verjetno smo že vsi kdaj naleteli na take vrste knjigo, zato verjamem, da veste o čem govorim.

Zagotovo ni nič privlačnega v zgodbi, ki jo z naporom beremo, h kateri se neštetokrat vračamo s poskusom, da nam jo bo le uspelo prebrati. Šele potem pride tisti globlji del ocene, ki se ne tiče več kako je bilo sporočilo izraženo, temveč kaj sporočilo je in ali je služilo svojemu namenu.

Po moji oceni tako roman Konje krast spada v prvo kategorijo. Branje je bilo tekoče, celo zanimivo. Morda je res nisem prebrala na mah, vseeno pa nisem potrebovala daljših premorov, zaradi katerih bi bila vrnitev k branju mukotrpna. Se me pa vsebinsko delo ni posebej dotaknilo. Prijetna zgodba, brez posebnih zapletov, posledično tudi razpletov ne. Zgodba o človeku, ki se odmakne na samo, kjer upa preživeti preostanek svojega življenja. Opisi dogodkov, pripovedovalčevega doživljanja brez posebnega čustvenega naboja. S tega vidika zelo nevtralna pripoved, četudi govori o dogodkih, ki naj bi se pripovedovalca globoko dotaknili.

Ko sem za sklop Matura 2013 prebrala in preštudirala vse možne opise, razlage, spremne besede o romanu, se nisem mogla načuditi, kako drugače sem dojemala zgodbo. Vse razlage so povzemale dejstva, ki so bila očitna. Povzemale so zgodbo. Črno na belem. Sama sem se spraševala o resnici, ki je zadaj, ki se skriva za vsem tem.

Glavno vodilo zgodbe je misel, ki jo je oče Trondu, osrednjemu liku in pripovedovalcu, posredoval, ko sta v zakotnem, odmaknjenem kraju skupaj preživljala poletje. Oče je že moral vedeti, da so to njuni zadnji skupni trenutki, saj mu je takrat posredoval nasvet, da sami odločamo, kdaj boli. Že kot deček se je Trond te misli vestno držal in si jo v težkih trenutkih večkrat ponovi.

Lepa, močna misel, vendar je nisem mogla »posvojiti«. Vsiljevala se mi je namreč misel o neodgovornem očetu in njegovem sinu, ki ga je oboževal, ki si je želel njegove pozornosti in potrditve. Zakaj neodgovornem? Iz lastnih izkušenj vem, da je lahko to ena od bolj odgovornih potez v posameznikovem življenju.

Oče se mi ni kazal neodgovoren zato, ker je zapustil svojo družino, svoja otroka verjetno v najbolj občutljivih letih. Neodgovornost se kaže v načinu, kako jih je zapustil. Brez slovesa, v pismu, kot da bi to lahko odtehtalo rano, ki jo je pustil za sabo. Nekaj materialnega v sicer nematerialni praznini. In očitno je morala biti ta bolečina globoka, saj je tudi Trond enako ravnal pri svojih otrocih, četudi že odraslima hčerama. Zapustil ju je brez slovesa, brez besede.

Tudi ne morem mimo občutka, da se je pripovedovalec odmaknil v samoto, ne zaradi ženine smrti, kot nakazuje zgodba, temveč zato, da bi se odmaknil na samo, pred svojo bolečino, ki jo je nosil v sebi od očetovega odhoda. Odmik je bil njegov način soočanja z rano, ki jo je vsa ta leta nosil s seboj. V samoti je želel bolečino pozabiti. Ironično je, da je to skušal doseči, da si je za svojo samoto izbral  kraj podoben tistemu, v katerem je leta 1948 preživel poletje z očetom.  Še toliko bolj, da je bil njegov najbližji sosed mož, ki je tisto poletje živel v istem kraju. Še več, s sosedovo mamo naj bi imel Trondov oče ljubezensko razmerje in je Trondovo družino verjetno zapustil ravno zaradi nje.

Ob branju me je prav tako presenetilo, da se pripovedovalec ni nikoli potrudil, kasneje ko je odrasel, poiskati očeta. Možnosti in tudi priložnosti je vsekakor imel, če je bil dokaj premožen podjetnik. Kot odrasel starejši gospod, si soseda še vprašati ni upal, ali je oče, ko ga je zapustil, živel z njimi.

Torej, ali res sami odločamo, kdaj boli? Sama sem mnenja, da odločamo samo o tem, kako boli. Odločamo o tem, kako se bomo z bolečino soočili in tudi odločitev, da se sploh ne bomo soočili je le način. Ne soočanje ne enači z odsotnostjo bolečine, kar misel namiguje. Čustva ne moremo kar odmisliti, lahko jih le potlačimo, odmaknemo ali pa jih predelamo, pa še takrat imajo določen vpliv na nas. Ali nas neprijetne izkušnje v življenju pripravijo, da dozorimo ali pa nas odtujijo.

Kako ste pa vi doživljali zgodbo? Katere misli so se vam porajale ob branju?

Ni komentarjev:

Objava komentarja