V zadnjih objavah smo se posvetili kratki zgodbi in postopek pristopa k pisanju kratke zgodbe podrobno razčlenili.Seznanili smo se z osnovami kratke zgodbe, s posebnostmi kratke zgodbe, ki jo ločujejo tako od daljših kot sorodno krajših besedil. Posvetili smo se tudi pomembnosti samega sporočila zgodbe, v kateri osebi kratko zgodbo pisati, kako jo zasnovati, kako oblikovati like in kako najti temo. Kar precej smo že predelali, a nismo še povsem zaključili.
Torej, opremljeni smo, da napišemo kratko zgodbo. A enkrat ko kratko zgodbo napišemo, se delo šele prične. In v tej, zadnji fazi pisalnega in ustvarjalnega procesa, se skriva največji čar pisanja - zgodbo urediti in izpiliti v končno verzijo.
Priprave in podroben razmislek o različnih elementih, kako pisati kratko zgodbo so nam pomagali, da smo se lotili prvega osnutka. A ponavadi nikoli ne ostane le pri prvem osnutku.
Ko smo kratko zgodbo napisali, je pomembno, da jo še enkrat preberemo in pregledamo. Faza popravkov prvotnega besedila je ena najpomembnejših faz v procesu pisanja in na poti do končnega pisnega izdelka.
Se spomnite svojih osnovnošolskih spisov? Verjetno se ni zgodilo, da bi izdelek oddali, ne da bi vsaj kakšno besedo prečrtali ali poskušali kakšnemu stavku spremeniti vrstni red. Če pa tega niste naredili sami, je zelo verjetno, da je to storila učiteljica.
Pri pisanju kratke zgodbe imamo to srečo, da jo lahko še dodobra izpilimo, preden jo damo komurkoli v vpogled. Še posebej, če si želimo kratko zgodbo tudi objaviti, mora biti pred oddajo brezhibna.
To pa ne pomeni samo slovnično pravilna, temveč in predvsem, da je tudi vsebinsko dodelana.
Pri tem smo pozorni predvsem na dve stvari:
- jasnost: da so stavki razumljivi in da je pomen zgodbe med branjem razviden, da ni ponavljajočih se besed ali stavkov, ki povedo isto, le na malo drugačen način, da ni nejasnosti, kaj določen stavek pomeni in tudi da je jasno, kdo je kaj rekel ali naredil. Pri tem izbrišite vse stavke, prizore in like, ki ne pripomorejo k jasnosti zgodbe ali brez katerih bo morda zgodba še boljša.
Prvega, pa tudi desetega pregleda se lahko lotite na različne načine:
- potek: da je tudi potek zgodbe jasen, torek da ne prihaja do pomešanega sosledja, da nekaj kar bi moralo biti na začetku, ni na koncu in četudi zgodba prehaja iz sedanjosti v preteklost ali prihodnost, da so med samimi prehodi jasne razmejitve in tudi da je prehajanje umestno.
- da zgodbo najprej preberete na glas. Pri glasnem branju vam bodo v uho "padle" vse nepravilnosti in nejasnosti, ki jih lahko popravite sproti ali si jih le označite za kasnejše popravke.
- skladno s stopnjami ustvarjalnosti, zgodbo za nekaj časa postavite v predal. Vsaj za kakšen dan, še bolje teden ali dva. To je ravno pravšnje obdobje, da se boste spomnili, o čem zgodba govori, pozabili pa boste natančnih besed, ki ste jih vanjo vnesli. Pri ponovnem pregledu bodo nejasnosti veliko bolj opazne. Popravite jih, dopolnite ali izbrišite.
- zgodbo dajte v branje testnim bralcem. Če je le mogoče, to naj ne bodo vaši bližnji. Lahko so pristranski in od njih ne boste dobili konkretnih komentarjev. Svoje domače izberite le, če veste, da jim lahko zaupate, da vam bodo podali konkretno kritiko na napisano. Boljše pa je, da testne bralce iščete med ljudmi, ki radi berejo, recimo iz vaše bralne skupine oz. knjižnega kluba. Za podobne skupine lahko preverite v svoji lokalni knjižnici. Pri današnji tehnologiji in razmahu spletnih omrežji pa se lahko obrnete tudi na spletne literarne klube ali skupine. Pri tem vseeno pazite, da testnim bralcem daste jasna navodila, kaj želite od njih, se pravi točno na kaj naj bodo pozorni, da boste prejeli tudi konkretne komentarje in ne samo "zelo mi je všeč" ali "sploh mi ni všeč" (kar vas lahko samo potre), s čimer si pri končnem izgledu kratke zgodbe ne morete čisto nič pomagati.
Za konec pa naj omenim še to, da si lahko postopek urejanja kratke zgodbe sposodite za urejanje čisto vsakega besedila, kot so dopis, pismo, prošnja, motivacijsko pismo in številne druge besedilne oblike.
