petek, 03. april 2015

Razlagalni esej: Kovačičeve Otroške stvari

Danes nas čaka še zadnje dejanje pri pripravah na esej na maturi. Preizkus dijake čaka že čez dober mesec, zato se bomo posvetili še drugemu tipu eseja, ki ga lahko pišete na maturi, in sicer razlagalnemu oziroma interpretativnemu eseju.

Predmetni izpitni katalog za splošno maturo za slovenščino določa, da pri pisanju razlagalnega eseja dijak dokaže svojo zmožnost interpretacije književnih del, in sicer tako, da izraža svoje doživljanje, razumevanje, aktualizacijo in vrednotenje besedil.

Več o tem si lahko osvežite v tejle objavi, tokrat pa se bomo posvetili primeru razlagalnega eseja in temu, kaj lahko na maturitetnem izpitu pričakujete in kako se pisanja razpravljalnega eseja lahko lotite.

Primer, ki ga bomo obravnavali je primer, ne dejanska tema, ki jo lahko pričakujete na izpitu, vsekakor pa bo dobra vaja, da boste na izpitu, še posebej če ste napotkom za pisanje eseja sledili do zdaj, znali pisati o kateri koli temi, ki jo boste dobili.

Kot že samo ime pove, razlagalni esej od vas zahteva, da razlagate krajše književno besedilo. To pa zajema razlago vašega doživljanja besedila, se pravi, da ste pri pisanju veliko bolj osebni, to osebno doživljanje besedila pa znate tudi izraziti, pojasniti in utemeljiti, hkrati pa besedilo tudi vrednotiti. Prav tako boste razlagalni esej pisali lažje, če boste dobro poznali literarno teorijo, saj je pri tem tipu eseja potrebno besedilo ne le vsebinsko, temveč tudi slogovno opredeliti.

Na samem izpitu boste za razpravljalni esej dobili odlomek iz izbranega literarnega dela in do pet smernic, kako vsebinsko esej zastaviti. To tudi pomeni, da boste svojemu eseju morali naslov postaviti sami. Čeprav so načini pisanja lahko različni, saj so interpretacije in s tem doživljanje literarnega besedila različne, pa naj vam bodo to smernice, da v svojem razmišljanju ne zaidete od predlagane teme.

Primer: 

Lojze Kovačič, Otroške stvari, Knjižna zbirka Beletrina, Ljubljana 2003

  • Igral sem se s prsti, ki so štrleli iz plave volne, pod katero sem se nadaljeval do drugega konca košare, kjer so ležale igrače. Ti končiči so bili nevarni, ker se je vsak pregibal po svoje in me večkrat sunil v tisto, s čimer sem gledal, da me je bolelo. To, kar je s široko težo ležalo zgoraj, je bilo zagotovo najbolj moje. Otipal sem na njem vse, kot kdo, ki sredi noči otipava v temi različne stvarčice na omarici zraven svoje postelje. Pod tistim, s čimer sem gledal, je bil greben in potem luknja, mokra, vroča, globelce, z živim trakom, ki sem ga držal upognjenega v sebi, ko sem vreščal. Na začetku se je veliko postav nagibalo nadme, kot da sem vseskozi nekaj novega in važnega. Če sem bil sam, sem pogledal čez rob svojega spovitka in videl, da se na drugem koncu prav tako premika nekaj bolj živega od igrač, samo da jih tisto ni moglo vreči iz košare. Svetloba je prihajala z zaveso, ki se je vzdigovala in se spuščala v zrak. Skozi šibje sem videl visoke hrbte postav, ki se niso menile zame. Tu pa tam se je prikazala ena od belih postav. Če je bila majhna, z veliko las na vrhu, se je nisem razveselil, ker je zmeraj ostajala tam, kjer se je prikazala daleč. Dala je od sebe krik in izginila. Bila je sestra Margrit. Druga postava je imela prav tako veliko las, da sem jo kdaj zamenjal s prvo, samo bila je večja in širša. Od nje so prihajali komaj slišni šepeti, vendar se je kdaj tudi približala, se sklonila nadme, zapokala z usti kot z dišečo rožo in mi obrisala mokroto. Bila je starejša sestra Klara. Šele naslednja, ki je prišla, z rdečkastim obličjem in rumenim sijem las, je bila prava. Poznal sem jo od začetka, rožnat obraz, par modrikastih oči, slino v ustih, rumene lase. Vsak gib, vsaka ogrlica okoli golšavega vratu je bilo bolj moje kot od nje. Če je imela klobuk in tančico, i sta ji pokrivala obraz, če je bila odeta v črno in ne v belo, sem brž odkril podobnost z njo in si jo prisvojil s preobleko vred. Lahko je bila tudi sovražna do mene, lahko me je udarila, nisem ji zameril, čeprav je bolelo. Hudo je bilo, ko me ni pogledala in se je delala, da me ne pozna in je samo kakšna stvar. Čeprav je bila v sobi, se premikala po njej in objemala kakšno stvar, se ni zmenila zame, namesto da bi se približala moji košari, in če se tudi je, se ni zaustavila pri meni, šla je zad, kjer je nisem mogel videti. Bila je popolni gospodar, ne samo nad mano, marveč nad vsemi. Obstajala je sicer še ena postava v belem. Prišla je v sobo, a po svojem vedenju ni pripadala ostalim. Bila je trda, temna, tuja. Stala je v ozadju , kot da ne more naprej. Čeprav je bila prijazna in se je nagibala nadme in sem kdaj stegnil roke tudi k njej, se me ni dotaknila, pobožala je samo mojo odejo in ostala daleč zunaj košare.


Umestite odlomek v dogajalni prostor in čas. V odlomku besedila se pripovedovalec spominja svojih najzgodnejših mesecev. Poleg samega pripovedovalca spoznamo tudi nekatere osebe. Kdo so in kakšen odnos pripovedovalca se že nakazuje do njih? So to dejanski spomini dojenčka ali interpretacija spominov odrasle osebe? Se tudi sami spominjate svojih prvih mesecev življenja?

Najprej natančno preberite odlomek in navodila za pisanje eseja. Pisanja razlagalnega eseja se boste lotili, če ste delo zelo dobro prebrali, predvsem pa, če so se vam ob branju odlomka utrnili posebni občutki, doživljanja. Če vas je vsebina odlomka pustila hladne in ob branju niste občutili ničesar ali so ti občutki medli in vas ne navdihnejo, potem je boljše, da na izpitu izberete razpravljalni esej. 

V odlomku si označite besede, ki so se vas najbolj dotaknile. V navodilih si lahko podčrtate ključne besede, ki vas bodo usmerjale pri pisanju, predvsem pa vas opominjale, o čem pisati. 

Ko dobro preberete odlomek in navodila, se lotite osnutka. Najlažje se boste držali zastavljene teme, če si boste odgovorili na posamezne postavke navodil.


Z odgovori na postavke navodil boste dobili smernice za pisanje eseja. Odgovore si zapišite v alinejah, v obliki miselnega vzorca ali na kakršen koli drug način, ki vam bo najlažje služil za nadaljnje pisanje. 

Smernice iz navodil so vam lahko vodilo za zgradbo jedra, se pravi da boste vsako postavko obravnavali v svojem odstavku.

Ker pa je za esej pomembno, da deluje kot smiselna celota in ne samo kot skupek nepovezanih idej, je pomembno, da svoje misli, stališča, smiselno povežete, da se misli skozi besedilo eseja razvijajo, druga drugo potrjujejo, dokazujejo in se nazadnje zaokrožijo v zaključku.

Povezanost boste najlažje dosegli, če boste svoje občutke, razmišljanja oblikovali na način, da si bodo smiselno sledile. Izogibajte se preskakovanju misli, stališč. In če eno misel že opišete v enem odstavku, je ne ponavljajte v drugem, razen če vam služi kot argument drugemu stališču.

Kako bi vi napisali razlagalni esej? Vse pisne izdelke, ki jih boste napisali na podlagi zgornjega primera razpravljalnega eseja, lahko do 25. 4. pošljete na literarnica@gmail.com. Na vašo željo vam bom podala opisno oceno s predlogi, kako besedilo še izboljšati.

Ni komentarjev:

Objavite komentar