Vpliv pripovedne osebe v zgodbi

Pri vsaki zgodbi je pomembno, s katerega vidika jo pripovedujemo. To pomeni, kako jo pripovedujemo, kdo je pripovedovalec. Je to prvoosebni, drugoosebni ali tretjeosebni? 

Vsake zgodbe ne moremo pripovedovati na enak način. Včasih dosežemo večji učinek, če jih pišemo v prvi, spet druge, če jih pišemo v tretji osebi. 

Ta aspekt pisanja je toliko pomembnejši pri kratki zgodbi, kjer je dogajanje strnjeno, nemalokrat napeto, z nenadnimi zasuki in koncem.

A stvari še zdaleč niso tako preproste, kot je izbira pripovedovalca, saj moramo biti pri izbiri pripovedne osebe pozorni na kar nekaj elementov:

• koliko podatkov želi pripovedovalec izdati,

• koliko želimo, da je pripovedovalec vpleten v samo dogajanje, tako s stališča čustvene kot fizične prisotnosti,

• kako želimo, da je v samo dogajanje vpleten bralec.

Na ta vprašanja si bomo najlažje odgovorili, če se poglobimo v značilnosti posamezne pripovedne osebe.

Prvoosebni pripovedovalec - že samo ime pove, da bomo pisali z vidika "mene", a to ni edina značilnost prvoosebnega pripovedovalca. Razmislimo lahko ali bo prvoosebni pripovedovalec tudi glavni junak zgodbe, ki je neposredno vpleten v dogajanje in se ga dogodki neposredno tičejo. Ali pa bo pripovedovalec drugotni lik, ki zgodbo o protagonistu pripoveduje, bodisi kot jo vidi, doživlja bodisi kot je zanjo slišal.

Razlika med prvim in drugim načinom pripovedi prvoosebnega pripovedovalca je tudi v tem, kako bo zgodba čustveno obarvana. 

Drugi tip prvoosebnega pripovedovalca bo verjetno veliko manj čustveno vpleten v zgodbo in dogajanje, privoščil si bo lahko tudi nekaj sodbe ali mnenja o vsej zadevi.

Dočim bo pri prvem tipu prvoosebnega pripovedovalca zgodba izražena z njegove zelo pristranske perspektive.

Pri prvoosebnem pripovedovalcu bo imel bralec občutek, da izve številne skrivnosti, ki jih drugi ne vedo. Prav tako naj bi bil ta način pripovedi najlažji za pisati, če z leposlovnimi oblikami besedila šele začenjate. 

Moramo pa paziti, da pripoved ne postane le opisovanje "našega" videnja in doživljanja zadeve, temveč da ima zgodba rdečo nit ter rep in glavo.

Drugoosebni pripovedovalec je bolj redek, kar ne pomeni, da se ga mojstri pisane besede niso lotevali. Eden takih je bil James Joyce. Najbolj znana kratka zgodba, pisana v drugi osebi pa je Something I've been meaning to tell you  Alice Munro.

V tem pripovednem načinu pripovedovalec govori "tebi". Tako hkrati neposredno nagovarja bralca in ga potegne v samo dogajanje. 

Tretjeosebni pripovedovalec je pogost način pripovedovanja in prav tako kot prvega, ga lahko razdelimo na dva tipa:

• tistega, ki vse ve, t.i. vseprisotnega: na ta način bralec izve misli, čustva, dogajanje vseh likov, marsikdaj tudi kaj takega, kar drugi liki v zgodbi ne vedo o samih sebi ali o drugih

• in pripovedovalca z "omejenim" vedenjem, ki pripoveduje zgodbo z vidika le enega lika in tega, kar ta oseba ve. To ni nujno protagonist. Tako zgodbo izvemo le z njegovega vidika. 

Izbira pripovedne osebe lahko za malenkost, a pomembno vpliva na pripoved zgodbe in kako bo njo in njenega glavnega junaka bralec dojemal. Na primer v prvi osebi lahko protagonist izpade kot aroganten, samovšečen itd., s spremembo pripovedne osebe, pa ta lik lahko postane bolj priljuden, tudi več lahko izvemo, zakaj je tak postal in morda zaradi tega do njega začutimo več sočutja. Pri prvoosebni osebi pa nam bi moral to sam povedati, kar bi lahko izpadlo precej nerodno.

Pri izbiri pripovedne osebe moramo razmisliti, komu želimo zgodbo sporočiti in katere podatke ter kako želimo med pripovedjo razkriti.