torek, 2. junij 2015

Ustvarjalno-pisalni izziv: Z drugega zornega kota

Česa ne vidijo otroške oči?
Za današnji ustvarjalno-pisalni izziv si bom sposodila odlomek iz Kovačičevih Otroških stvari, ki smo ga obravnavali tudi pri razlagalnem eseju za maturo.

Z drugega zornega kota

Svetloba je prihajala z zaveso, ki se je vzdigovala in se spuščala v zrak. Skozi šibje sem videl visoke hrbte postav, ki se niso menile zame. Tu pa tam se je prikazala ena od belih postav. Če je bila majhna, z veliko las na vrhu, se je nisem razveselil, ker je zmeraj ostajala tam, kjer se je prikazala daleč. Dala je od sebe krik in izginila. Bila je sestra Margrit. Druga postava je imela prav tako veliko las, da sem jo kdaj zamenjal s prvo, samo bila je večja in širša. Od nje so prihajali komaj slišni šepeti, vendar se je kdaj tudi približala, se sklonila nadme, zapokala z usti kot z dišečo rožo in mi obrisala mokroto. Bila je starejša sestra Klara. Šele naslednja, ki je prišla, z rdečkastim obličjem in rumenim sijem las, je bila prava. Poznal sem jo od začetka, rožnat obraz, par modrikastih oči, slino v ustih, rumene lase. Vsak gib, vsaka ogrlica okoli golšavega vratu je bilo bolj moje kot od nje. Če je imela klobuk in tančico, ki sta ji pokrivala obraz, če je bila odeta v črno in ne v belo, sem brž odkril podobnost z njo in si jo prisvojil s preobleko vred. Lahko je bila tudi sovražna do mene, lahko me je udarila, nisem ji zameril, čeprav je bolelo. Hudo je bilo, ko me ni pogledala in se je delala, da me ne pozna in je samo kakšna stvar. Čeprav je bila v sobi, se premikala po njej in objemala kakšno stvar, se ni zmenila zame, namesto da bi se približala moji košari, in če se tudi je, se ni zaustavila pri meni, šla je zad, kjer je nisem mogel videti. Bila je popolni gospodar, ne samo nad mano, marveč nad vsemi. Obstajala je sicer še ena postava v belem. Prišla je v sobo, a po svojem vedenju ni pripadala ostalim. Bila je trda, temna, tuja. Stala je v ozadju , kot da ne more naprej. Čeprav je bila prijazna in se je nagibala nadme in sem kdaj stegnil roke tudi k njej, se me ni dotaknila, pobožala je samo mojo odejo in ostala daleč zunaj košare. (Lojze Kovačič, Otroške stvari, Knjižna zbirka Beletrina, Ljubljana 2003)

Avtor opisuje svoj pogled iz košare, v kateri je ležal kot dojenček.

Sedaj pa napišite, kako bi lahko enako situacijo doživljala njegova mama - to je tista z rdečkastim obličjem in rumenim sijem las, ki je bila prava.

Opišite njen zorni kot. Kako bi ona opisala svoje doživljanje in dogajanje v sobi.

Veselo pisanje!

Foto: mynorthwest.com

Ni komentarjev:

Objavite komentar