petek, 25. oktober 2013

Koliko pisatelja je v njegovi zgodbi?

@Literarnica

Pri branju intervjujev s pisatelji nemalokrat opažam, da je eno od pogostejših vprašanj, koliko je delo avtobiografsko.

Vsak pisatelj bo imel na to drugačen odgovor. Nekateri bodo zatrjevali, da nikakor, drugi bodo priznali, da nekaj pa vendarle.

Večinoma se pisatelji v odgovoru primerjajo s fizičnimi in karakternimi lastnostmi likov. Opis ustreza, nazori ustrezajo, ideje ustrezajo. Ali je to avtor sam?

Vendar mislim, da je vprašanje v bistvu mišljeno, koliko sebe dajo v svoje zgodbe. Tukaj pa zadeva ni več tako enoplastna. In odgovor, po mojem, bi moral vedno biti: vsega.

Pred tedni sem se ukvarjala z novo idejo za zgodbo, pa je nikakor nisem mogla izkristalizirati. Izkušnja, ki jo doživlja ali preživlja glavna junakinja ni moja osebna izkušnja, zato situacijo, notranja razmišljanja, vedenje te osebe poznam in lahko o njih razmišljam le posredno.

Ideja se mi je zdela dobra, a zasnova zgodbe nikakor ni hotela nastati. Ključno vprašanje, ki je rešilo zadevo, je bilo: Kako bi sama doživljala tako izkušnjo?

Vživela sem se v idejo in vsi delčki zgodbe so se sestavili na svoje mesto. Z lahkoto sem zapisala bolj podrobno idejo.

Mislim, da je to pri pisanju obvezno. Brez vpletenosti avtorja v zgodbo ne gre. Če je lik žalosten, je to žalost kot jo pozna ali si jo predstavlja pisatelj. Če je lik jezen, je to jeza kot jo doživlja pisatelj. Nekaj pisatelja je v vsaki njegovi zgodbi. Ni nujno, da mu je določen lik fizično ali miselno podoben, je pa v vsaki besedi avtorjev podroben razmislek o situaciji, osebnosti, čustvih in občutenju likov. In več sebe pisatelj podari zgodbi, boljše delo napiše.

No, zdaj pa potrebujem le še čarobno paličico, s katero bom z enako lahkoto to tudi zapisala.

Koliko sebe pa vi vpletete v svojo zgodbo?

Ni komentarjev:

Objava komentarja