Verjetno je vsakemu bralcu branje tečno, če so liki v zgodbi
enoplastni in dolgočasni. Branje take zgodbe ni prav nič zabavno.
Kljub temu da se pisatelj tega zaveda, pa oblikovati in
prikazati večplastne, zanimive like ni tako lahko kot se morda zdi. Vsak lik v
zgodbi, ne samo glavni junaki, mora služiti svojemu namenu in odgovoriti
naslednjim vprašanjem: zakaj je v zgodbi, kako jo žene naprej ali kako jo
zavira?
A kako prikazati večplastnost likov, da v zgodbi resnično zaživijo
in se dotaknejo bralca?
Moj predlog ni velika skrivnost – iskati je treba v lastnem
življenju. Tukaj seveda ne gre za to, da opisujete konkretne osebe iz vašega življenja, temveč da opazujete njihove lastnosti, ravnanja, ki vam pomagajo oblikovati literarne like.
Prejšnji teden sem bila na obletnici valete. Taka druženja
so vedno polna pisanih karakterjev in, kot sem ugotovila, tudi neizmeren vir
različnih, včasih tudi nasprotujočih se lastnosti, osebnosti. Če človek doda še
nekaj let ne druženja, so te lastnosti še toliko bolj pestre, celo
presenetljive.
Iz osnovne šole imam nekaj prijateljev, s katerimi smo vsa
ta leta ostali v tesnih stikih. Z nekaterimi se srečujem občasno, z nekaterimi sošolci
pa nisem imela stika že nekaj let, morda celo od osnovne šole. Med njimi so
tudi taki, s katerimi sem se v šoli dobro razumela, a se naša prijateljstva
kasneje niso ohranila.
Dve izmed sošolcev, ki bi ju lahko uvrstila v slednjo kategorijo,
sta se udeležili letošnje obletnice. Videla jih nisem že nekaj let, zato
so bili moji spomini nanju osnovnošolski: obe sta bili bolj tihi in
zadržani, nista pretirano izstopali.
Slika prejšnji teden je bila zato toliko bolj presenetljiva.
Prva je sedaj lepo urejena gospa, zgovorna in čeprav kar prijetna sogovornica z
eno v oči bijajočo in precej motečo gesto. Vsako poved je izrekla kot, da je
velika novica in jo zaključila s komolci ob telesu in z dlanmi obrnjenimi
navzgor, kot bi hotela reči »ta dam«.
Druga, ki v osnovni šoli tudi ni bila ravno odprta oseba,
je, prav tako zelo urejena gospa, bila tokrat zelo zgovorna. Še celo preveč.
Ker je kar precej zamudila in se je družbi pridružila, ko je pogovor že prešel
od obveznih spominov na šolske dni, k bolj sodobnim vsebinam, je njen prihod
nekoliko zarezal v lagodno vzdušje. Pri
vsem skupaj pa je bilo najbolj moteče to, da njenemu govorjenju ni in ni bilo
konca. Po njenem prihodu se je zdelo, da govori le še ona. In ponovno »smo«
obdelali spomine na skupne osnovnošolske dni. In če smo se prej tem spominom
nasmejali, so bili tedaj kar malo odveč. Tudi zato, ker je vsak njen spomin
pospremila kakšna neprijetna opazka, kaj naj bi nekdo zagrešil. Ne ravno taktne pripombe.
A takšni smo ljudje. Včasih prav nič prijetni, vsak s svojimi muhami in razvadami. Te različne, tudi
neprijetne ali tečne, lastnosti niso tako zelo slabe. Vsaj za ustvarjanje različnih likov ne. In verjetno se v vaši zgodbi pojavi tudi kakšna neprijetna, celo zlobna oseba, kaj ne?
Po drugi strani je bila presenetljiva sprememba nekaterih
fantov, ki so sedaj odrasli moški z družinami ali brez, a trdno z nogami na
tleh. Vsak s svojo zanimivo zgodbo, ki jo je ustvaril odkar smo se zadnjič
srečali. Eden izmed njih se je lotil zelo zanimivega hobija.
Časovna razdalja ima veliko vrednost na dojemanje določenih
oseb, ki smo jih poznali in so se v dolgih letih brez stikov precej spremenili.
Pokažejo se nam v novi luči in iz teh novih spoznanj lahko črpamo, ko
oblikujemo večplastne like. Noben posameznik ni samo eno ali samo drugo. Vse
nas povezujejo različna čustva, občutja, doživetja in osebnostne lastnosti, ki
se lahko z leti spremenijo.
Naša življenja so polna raznovrstnih karakterjev. Vse
odlikujejo ali pomanjšujejo različne, a za vsakega od nas značilne lastnosti. In
takšne so tudi zgodbe, ki jih pišemo.
Kje pa vi najdete ideje za svoje like? Črpate iz
lastnih odnosov, bližnjih ali postranskih, ali lastnosti svojih junakov
naključno določite? Kakšni literarni junaki vam najbolj sežejo v srce? So to
vedno liki z dobrimi lastnostmi?
Ni komentarjev:
Objavite komentar