petek, 22. november 2013

Za pisanje je potreben pogum

S tedensko objavo nekoliko zamujam. To pa predvsem zato, ker kljub številnim idejam za pisanje, nisem bila prepričana o čem pisati.

Ta teden sem bila tudi zaposlena z odkrivanjem svojih petnajst in več let starih zapisov in presenetila me je količina napisanega. Številni začeti romani, napisani do polovice in nikoli končani.

Poleg vprašanja, zakaj nisem nikoli dokončala začetih del, mi je vse to moje nedokončano pisno ustvarjanje dalo tudi misliti: ni lahko pisati, še težje je svoje zapisane misli z nekom deliti. Za to človek potrebuje pogum.

Če ste kot jaz, boste razumeli. Sama sem precej introvertna oseba. Stikov z drugimi ne navezujem z lahkoto in pri osebi moram čutiti dobršno mero zaupanja, da ji zaupam o sebi, svoje misli, občutja, dogodke iz svojega življenja. O stvareh, ki so mi pomembne ali pri srcu ne govorim z lahkoto, kar z vsakim. Razumljivo je, da pisanje spada v to kategorijo.

Od treh dokončanih krajših romanov in še številčnejšega nedokončanega dela, sem objaviti poskusila le eno. Pa še to sem se prehitro zadovoljila s sicer pozitivnimi odzivi, ki pa niso vodili dlje od tega. Verjetno pa so bile možnosti, da bi z malo več vztrajnosti – poguma, celo prišla do objave.

Sama pisanje dojemam zelo osebno. Pisanje je nekaj, kar sem in ne samo kar počnem, zato občudujem ljudi, ki jim je razkrivanje sebe skozi pisanje naravno, ki pri tem nimajo zadržkov ali strahu.
Se pa tudi sama čedalje bolj opogubljam in je kar prijeten občutek.

Kaj pa vi? Za pisanje potrebujete pogum ali z objavljanjem svojih del nimate težav?

Ni komentarjev:

Objava komentarja