sreda, 18. julij 2012

Brižinski spomeniki



so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenskem jeziku in najstarejši latinični zapis v kateremkoli slovanskem jeziku.
Po rezultatih paleografske analize sodeč so nastali v obdobju med letoma 972 in 1039, verjetno že pred letom 1000. Izvirno besedilo pa naj bi nastalo že v 9. stoletju. Odkrili so jih leta 1807 v Bavarski državni knjižnici v Münchnu, vezane v pergamentnem zborniku, ki je leta 1803 prišel tja iz samostana svetega Korbinijana v Freisingu. Ime so dobili po tem bavarskem mestu, za katerega je leta 1854 slavist in slovničar Anton Janežič na novo skoval slovensko krajevno ime Brizno, Brižnik, kasneje pa so privzeli imena Brižinje, Brižine ali Brižinj.
Brižinski spomeniki so zapisani v karolinški minuskuli (vrsta latinice), ki se je uporabljala v stoletjih po Karlu Velikem. Skupno gre za tri spomenike, ki so bili del popotnega pastoralnega priročnika freisinškega škofa Abrahama, ki je v Freisingu škofoval med letoma 957 in 993/994.
Prvi in tretji spomenik sta obrazca splošne spovedi. Drugi spomenik je pridiga o grehu in pokori. Drugi spomenik ni le najstarejša slovenska pridiga, temveč je srednjeveška retorična mojstrovina. Celoten latinski kodeks obsega 169 pergamentnih folijev različne kakovosti. Največ besedil je govorov oz. homilij: sedem je liturgičnih, osem cerkvenopravnih, devet drugačnih zapisov, trije so slovenski. Največ govorov je namenjenih praznikom cerkvenega leta: advent in božič, svečnica, post, veliki četrtek, velika noč ipd. Nekatera liturgična opravila iz kodeksa lahko opravlja samo škof, več obredov pa tudi navadni mašniki.
Brižinske spomenike še danes hrani münchenska Bavarska državna knjižnica. Knjižnico so zapisi zapustili dvakrat. Leta 1970 so jih razstavili v Vatikanu, maja in junija 2004 pa so bili na ogled v NUK v Ljubljani.

Zgodovinsko ozadje obredov
V času Brižinskih spomenikov so bili krščanski bogoslužni obredi drugačni kot danes. Za to dobo je značilna raznolikost v besedilih in posameznih sestavinah obredov. Rimski obred se je, do leta 754, ko je frankovski vladar Pipin določil, da je treba sprejeti rimske obredne navade, razlikoval od obredov v frankovskih deželah. Karel Veliki je poudarjal, da je latinščina edini jezik kulture in bogoslužja, a je škofom naročal, da je vernikom treba razlagati resnice in molitve, zlasti izpoved vere in očenaš v jeziku, ki ga razumejo. Tudi pri krščevanju in spokornih obredih so duhovniki uporabljali domači jezik, predvsem ko je obred zahteval sodelovanje vernika.
V tem času so se uveljavljale tudi različne spokorne prakse: starokrščansko oz. antično kanonično javno pokoro v postnem času, ki jo je spremljala molitev vernikov, opravljali pa so jo od pepelnice do velikega četrtka, in pa osebno oz. zasebno spoved, ki so jo na celinsko Evropo prinesli irski misijonarji. Po priznanju grehov in obljubi, da bo opravil naloženo pokoro, je spokornik takoj prejel odvezo (za manjše in smrtne grehe). V bavarskih deželah je iz teh dveh praks (skupnega spravnega obreda in novega načina odveze) nastal poseben obred, ko so škofje in pozneje duhovniki nekajkrat letno vernikom, ki so se skupno izpovedali, podelili odvezo od grehov ‒ obred javne ali splošne (očitne) spovedi, ki je moral biti v domačem jeziku. Ta obred je postajal samostojno spokorno opravilo in tako del nedeljskega mašnega bogoslužja. Že pred letom 1000 so na tem področju pri maši izpovedali tudi vero, zato so skupno kesanje začeli s kratko izpovedjo vere in omenjanjem različnih svetnikov kot priprošnjikov.

Začetek II. spomenika, ki je najdaljši in tudi najbolj znan

Ni komentarjev:

Objavite komentar