so
najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenskem jeziku in najstarejši latinični
zapis v kateremkoli slovanskem jeziku.
Po rezultatih paleografske analize
sodeč so nastali v obdobju med letoma 972 in 1039, verjetno že pred letom 1000.
Izvirno besedilo pa naj bi nastalo že v 9. stoletju. Odkrili so jih leta 1807 v
Bavarski državni knjižnici v Münchnu, vezane v pergamentnem zborniku, ki je
leta 1803 prišel tja iz samostana svetega Korbinijana v Freisingu. Ime so
dobili po tem bavarskem mestu, za katerega je leta 1854 slavist in slovničar Anton
Janežič na novo skoval slovensko krajevno ime Brizno, Brižnik,
kasneje pa so privzeli imena Brižinje, Brižine ali Brižinj.
Brižinski spomeniki so zapisani
v karolinški minuskuli (vrsta
latinice), ki se je uporabljala v stoletjih po Karlu Velikem. Skupno gre za tri
spomenike, ki so bili del popotnega pastoralnega priročnika freisinškega škofa Abrahama,
ki je v Freisingu škofoval med letoma 957 in 993/994.
Prvi in tretji spomenik sta
obrazca splošne spovedi. Drugi spomenik je pridiga o grehu in pokori. Drugi spomenik
ni le najstarejša slovenska pridiga, temveč je srednjeveška retorična
mojstrovina. Celoten latinski kodeks obsega 169 pergamentnih folijev različne
kakovosti. Največ besedil je govorov oz. homilij: sedem je liturgičnih, osem cerkvenopravnih,
devet drugačnih zapisov, trije so slovenski. Največ govorov je namenjenih
praznikom cerkvenega leta: advent in božič, svečnica, post, veliki četrtek, velika
noč ipd. Nekatera liturgična opravila iz kodeksa lahko opravlja samo škof, več
obredov pa tudi navadni mašniki.
Brižinske spomenike še danes
hrani münchenska Bavarska državna knjižnica. Knjižnico so zapisi zapustili
dvakrat. Leta 1970 so jih razstavili v Vatikanu, maja in junija 2004 pa so bili
na ogled v NUK v Ljubljani.
Zgodovinsko ozadje obredov
V času Brižinskih spomenikov
so bili krščanski bogoslužni obredi drugačni kot danes. Za to dobo je značilna
raznolikost v besedilih in posameznih sestavinah obredov. Rimski obred se je,
do leta 754, ko je frankovski vladar Pipin določil, da je treba sprejeti rimske
obredne navade, razlikoval od obredov v frankovskih deželah. Karel Veliki je
poudarjal, da je latinščina edini jezik kulture in bogoslužja, a je škofom
naročal, da je vernikom treba razlagati resnice in molitve, zlasti izpoved vere
in očenaš v jeziku, ki ga razumejo. Tudi pri krščevanju in spokornih obredih so
duhovniki uporabljali domači jezik, predvsem ko je obred zahteval sodelovanje
vernika.
V tem času so se
uveljavljale tudi različne spokorne prakse: starokrščansko oz. antično
kanonično javno pokoro v postnem času, ki jo je spremljala molitev vernikov,
opravljali pa so jo od pepelnice do velikega četrtka, in pa osebno oz. zasebno
spoved, ki so jo na celinsko Evropo prinesli irski misijonarji. Po priznanju grehov
in obljubi, da bo opravil naloženo pokoro, je spokornik takoj prejel odvezo (za
manjše in smrtne grehe). V bavarskih deželah je iz teh dveh praks (skupnega
spravnega obreda in novega načina odveze) nastal poseben obred, ko so škofje in
pozneje duhovniki nekajkrat letno vernikom, ki so se skupno izpovedali,
podelili odvezo od grehov ‒ obred javne
ali splošne (očitne) spovedi, ki
je moral biti v domačem jeziku.
Ta obred je postajal samostojno spokorno opravilo in tako del nedeljskega
mašnega bogoslužja. Že pred letom 1000 so na tem področju pri maši izpovedali
tudi vero, zato so skupno kesanje začeli s kratko izpovedjo vere in omenjanjem
različnih svetnikov kot priprošnjikov.
Začetek II. spomenika, ki je najdaljši in tudi najbolj znan
Ni komentarjev:
Objavite komentar