petek, 16. marec 2018

Zakaj negovati jezik


Jeziku, pismenosti, branju in knjigam se pogosto daje teža in poudarja pomembnost njihove uporabe, učenja, vežbanja. Obeležujemo jih tudi z raznimi svetovnimi dnevi. Tako poznamo svetovni dan glasnega branja (1.2.), svetovni dan materinščine (21.2.) in svetovni dan pripovedništva, ki ga bomo obeležili v ponedeljek (19.3.). Tu sta nato še svetovna dneva mladinske književnosti (2.) in knjige ter avtorskih pravic (23.) v aprilu, september pa zaznamujeta svetova dneva pismenosti (8.) in jezikov (26.).

Kakor so ti dnevi zanimivi in jim vsaj v medijih namenimo delček pozornosti, to vseeno ni dovolj, da bi se ljudje pomembnosti tega tudi zavedali. Z njimi prepričujemo prepričane, ki pa jih ni treba več prepričati.

Tudi poudarjanje, ali je branje koristno, po navadi ne pripomore k dvigu bralne kulture. A brati in pisati še zdaleč ni dovolj. Prizadevati bi si morali brati in pisati lep, morda celo speven jezik.

Kaj bi torej morali storiti, da bi se v zavest o pomembnosti pisanja, branja, govorjenja lepega in zbornega jezika utrdila tudi v zavesti tistih, ki temu ne namenjajo toliko pozornosti?
Odgovora na to še nismo uspeli povsem dognati.

Jezik kot sporočevalno sredstvo je bilo vedno predmet razvoja in za nekatere tudi boja za pravice: govoriti, se izražati ali pravica sporazumevanja v lastnem jeziku, maternem jeziku. Tudi pravica brati in pisati (ne nujno v svojem jeziku) ni bila dana vsem od nekdaj. Tisočletja in tudi še stoletja nazaj pismenost ni bila privilegij premožnih. Po navadi ti niti niso znali pisati ali brati, temveč so to kot delo opravljali predvsem pisarji, uradniki, recimo nekakšna javna uprava tistega časa, ki pa zaradi teh svojih sposobnosti niso bili kaj dosti čislani. In tudi še sedaj te možnosti, ki nam je dana ne bi smeli imeti tako za samoumevno kot jo pogosto imamo.

Nekaj več pozornosti posvetimo knjigi, ki v aprilu dobi svoje mesto, dogodke, festivale. Takrat se o knjigi govori tudi o slabem stanju knjige, založništva, splošnega literarnega duha. Tako se zdi, da velikokrat slabo zasenči dobro in tudi vprašanja, zakaj bi v knjigo vlagali čas ali denar, če je splošno vzdušje tako slabo, se zaradi tega pogosteje postavljajo ob bok. A eno je vsem skupno, in sicer vsak s svojim glasom pravijo, da je treba knjige spoštovati. In kako to bolje narediti, kot da knjige beremo in o prebranem v prvi vrsti govoriti, ne glede koliko slabega se dogaja v zakulisju.

Spoštovati moramo tudi proces nastajanja knjige od pisanja do urejanja, čas in trud, ki ju je nekdo v to vložil. A tudi na tem področju se krešejo rezila, saj za nekatere ni vsako leposlovje tudi literatura. Ne bomo se spuščali v brezplodna razglabljana o tematiki.

Morda se res vse začne pri jeziku, pri maternem jeziku, ki se ga naučimo najprej in poslušamo še pred rojstvom. In tako kot se učimo jezika, ni dovolj, da se ga naučimo, moramo ga tudi negovati. Z jezikom se ne naučimo le sporazumevati, jezik oblikuje tudi našo osebnost, veščine sporazumevanja, ki jih ne pridobimo avtomatično z usvojenim govorom, tudi našo samopodobo. Bolje ko se znamo izražati, večjo vrednost imamo v svojih očeh. Jezika pa se najprej naučimo govoriti, šele s pisanjem in branjem ga začenjamo negovati.

V ponedeljke bo svetovni dan pripovedništva. Tudi samo pripovedništvo je v zgodovini igralo pomembno vlogo. Sprva ustno so se s pripovedništvom iz roda v rod prenašale zgodbe. Tako so nastale čudovite pripovedke in zgodbe, ki so se kasneje v pisni obliki izrazile v veliko različnih podobah in odtenkih. A tudi to je čar pripovedovanja, jezika, pisanja in nato samega branja teh zgodb in pripomore k pestrosti pripovedništva, jezika in zgodbe na sploh. 

Očitno je ljudem lastno, da radi pripovedujemo o dogodkih, doživetjih in negujmo to človeško sposobnost tudi vnaprej.

Od danes do prihdonje sobote pa lahko svoje jezik negujete v Cankarjevem domu in se udeležite Pripovedovalskega festivala: https://www.cd-cc.si/sl/kultura/za-otroke-in-mladino/21-pripovedovalski-festival

Foto: cd-cc.si

Ni komentarjev:

Objava komentarja