petek, 27. maj 2016

5 stvari, ki nas jih lahko naučijo pravljice

Od nekdaj imam zelo rada pravljice. Kot otrok sem jih enako rada prebirala kot tudi poslušala. In to vseh vrst. Slovenske ljudske, ruske narodne... pravljice, pripovedke... Mamka Bršljanka, Zlata skleda, Govoreči kamen... Zelo ljube smo mi bile tudi kitajske in japonske pravljice. Pridno sem skrbela, da se knjižne police Pionirske knjižnice niso imele nikoli časa zaprašiti. Tudi domače police so jih še vedno polne. 

Tudi kasneje me navdušenje nad pravljicami ni zapustilo in sem jih brala še v višjih razredih osnovne šole in tudi še v srednji. Pravljice so bile skozi celotno otroštvo in najstniška leta moje sopotnice, prijateljice, tolažnice in nemalokrat so me ponesle v spanje.

Pravljice imam še vedno zelo rada in jih navdušeno berem otrokom. Tako po dolgem času ponovno odkrivam njihovo magičnost, hkrati pa ugotavljam, da sem ob branju pravljic prevzela nekaterih vrednost, ki nas jih pravljice učijo, in ki me spremljajo še danes. In čeprav pravljic v otroštvu nisem brala zato, da bi se česa naučila, so pustile pečat, ki mi tudi v odraslih letih omogoča, da na življenje gledam s pravljične plati.

Pet stvari, ki sem se jih naučila ob branju pravljic:

1. DOBRO PREMAGA ZLO. Vedno. Ne glede nato, kako močno je zlo, dobro na koncu vedno prevlada. Pravljični junaki so podvrženi številnim preizkušnjam, dogajajo se jim krivice, zlobni bratje ali sestre jih želijo pogubiti, a na koncu se vse krivice poplačajo, zlobneže zadane nemilost in krut konec, dobri junaki pa dobijo svojo dobroto več kot poplačano. Nekako smo ljudje nehali verjeti v to, da moramo kljub hudemu ohraniti upanje v dobro.

2. VEDNO OSTANI ZVEST SEBI. Pravljični junaki so velikokrat zapeljani v skušnjavo. Z obljubami o lepšem, bogatejšem življenju, jih želijo zlobneži uničiti, a pravljični junaki vedno ostanejo zvesti sebi in svojim načelom, nikoli se ne dajo pretentati in zapeljati zlobnemu ali da bi namerno škodovali sočloveku, četudi se ta zlobno in nepošteno vede do njih. 

3. POGUM. Slediti svojim sanjam zahteva pogum. Pravljični junaki ga imajo na pretek. Nikoli si ne pomišljajo, ko morajo rešiti mater, brata ali ljubljeno žensko ali moškega. Vse bi naredili zanj/-o in da bi jih rešili, so pripravljeni žrtvovati svoje življenje. Zahvaljujoč svojemu pogumu, se rešijo iz marsikatere na videz nerešljive situacije. Tudi da priznaš svoje napake, zahteva velik pogum in tega pravljičnim junakom ne primanjkuje. Tudi da si takšen, kakršen si, terja od človeka veliko poguma. Če so pravljični junaki kdaj zavedeni v skušnjavo, spoznajo svojo napako in se zanjo pošteno pokesajo.

4. VSE JE MOGOČE. Carjevič se spremeni v ptiča. Deklica s svojimi solzami obudi mrtvega ljubimca. Začarana kraljična v eni noči naplete preprogo. Kraljevič prestane najhujše preizkušnje. Sedmeroglavemu zmaju prereže vratove in osvobodi kraljično. Umre in spet oživi. Toliko kot je preprek, toliko je rešitev. In nihče se ne sprašuje ali so možne, niti ali so verjetne. V pravljicah je prav vse mogoče.

5. ČAS JE RELATIVEN. Čas kot ga poznamo mi, v pravljicah ni pomemben. Obstajajo dnevi in tudi meseci se spremenijo v leta, a to na zgodbo nima nobenega posebnega vpliva. Lahko bi se zgodilo tudi v enem dnevu. Spet drugič se zgodi toliko stvari, da bi moral junak živeti dve življenji, da bi jih vse doživel. Potovanje lahko traja tudi sto let, a se pravljični junaki čisto nič ne postara. Tudi nam bi večkrat pomagalo, ko bi znali na čas gledati ne v dnevnih in letih, temveč v doživetjih.

Česa so pa vas naučile pravljice?

Foto: literarnica.si

Ni komentarjev:

Objava komentarja