petek, 10. april 2015

Pisanje o čustvih

Veselje, jeza? Kako doživljate čustva?
Kaj naredite, ko ste jezni? Žalostni? Veseli? 

Kako se odzivate? Kako delujete? Ste se kdaj vprašali kako reagirate, ko doživljate določeno čustvo? Ste se v mislih vživeli v doživljanje? Ste spremljali kakšne misli vas prevevajo v tistih trenutkih?

Pisanje o izražanju in občutenju čustev je velikokrat veliko bolj zapleteno kot si mislimo. Lahko pa je tudi veliko bolj zanimivo. Eno je, če o načinih odzivanja beremo v knjigah, povsem drugo pa je, ko te odzive beležimo pri nas samih. Ne samo da nam pomagajo pri pisanju doživljanja literarnih junakov, preko zavestnega spremljanja našega doživljanja čustev lahko veliko izvemo o sebi.

Večinoma so nas učili, da močnih, predvsem neprijetnih čustev kot sta jeza in žalost, ne smemo izražati. Da smo jih sploh čutili, je bilo narobe. Tudi bolj prijetna čustva kot je veselje, niso vedno povsem družbeno sprejemljiva. Pretirano veselje zna marsikomu iti pošteno na živce.

A vseeno smo ljudje. Taka ali drugačna čustva nas prevevajo vsak dan. Da jih ne izražamo navzven ali v družbi smo se že naučili, vendar pa ali smo dovolj pogumni, da si jih v čisti iskrenosti priznamo sami sebi? Tudi to ni vedno lahko. Včasih je ravno to najtežje.

Naslednjič, ko boste jezni ali veseli, prestrašeni ali navdušeni, žalostni ali ponosni si dovolite čustvo doživeti v popolnosti, nato pa zapišite celotni proces doživljanja. Kako ste se fizično odzvali pri doživljanju čustva? Kaj ste si v tistem trenutku mislili? Da bi nekoga najraje udarili? Kričali? Si pulili lase? 

Ko se veselite svojih uspehov, ste lahko enako pristno veseli uspehov drugih? Kaj se je dogajalo pred tem? Kakšne volje ste bili preden vas je nekaj razjezilo/razveselilo? Ne skoparite z iskrenostjo. To bo le za vas. In za vaše like.

Dejstvo je, da čustev ne doživljamo "šolsko", zato tudi pisati ne moremo o njih na ta način.

Ni komentarjev:

Objava komentarja