Jodi Picoult: Preprosta resnica

Sedmi roman priljubljene ameriške pisateljice Jodi Picoult, ki v svojih delih govori o zapletenih medosebnih odnosih, odstira nevidne spone, ki nas priklepajo na druge, in se sprašuje, kaj vse smo pripravljeni storiti za nekoga, ki ga imamo radi, je postavljen v zaprto amiško skupnost. 

Tam najdejo mrtvega dojenčka, sledi pa preiskovalce pripeljejo do osemnajstletnega amiškega dekleta Katie, ki se ne spomni ne rojstva dojenčka ne njegovega umora. Ko Elli, uspešna odvetnica iz velemesta, prispe v podeželjsko mestece, da bi pomagala rešiti Katie, je konflikt dveh kultur neizogiben ...

Roman o razlikah med amiškim in ameriškim sodnim sistemom in o tem, kako trenje med njima vpliva na življenje posameznika. (Učila, 2007, 426 str.)

To je prvi roman Jodi Picoult, ki sem ga prebrala. Ni ravno literatura po kateri navadno segam, občasno pa rada preberem kakšno delo, ki ga sicer ne bi avtomatično izbrala. Roman sem našla po naključju, med "ravno vrnjenimi" knjigami v knjižnici, ko sem nekaj dni pred tem pisateljičino ime prebrala v nekem članku.

Na začetku sem mislila, da se bo zgodba vlekla, vendar presenetljivo hitro mine. Na trenutke se zaustavi, a jo kmalu spet kaj požene. 

O trenjih med kulturama ne bom izgubljala besed, saj izgleda sem edina naivna oseba na tem svetu, ki ji za razlike med kulturami, verami, osebnostmi itd. ni mar in ne vidim smisla delati iz muhe slona, ko pride do razprave. "Ti rečeš paradižnik, jaz rečem paradajz (Primorci pa pomidori :)). Tako nekako gledam na te stvari.

V zgodbi me je presenetila predvsem ena od glavnih junakinj, amiško dekle Katie. Za Preprosto, kot sami sebi rečejo Amiši, se izkaže za precej trmasto dekle. Po eni strani še otrok, v marsikaterih življenskih stvareh nevedna, po drugi strani pa neomajno vztrajna pri svojem. Na trenutke zaradi tega izpade kot neiskrena, saj bralec dobi občutek, da sproti prireja svojo resnico. Je sicer žrtev, vendar zaradi takšnih nedoslednosti ni ravno lik, ki bi ga bralec takoj vzljubil. Morda le proti koncu, ko pokaže nekaj več čustev, saj o stvareh, ki jih morda čuti ali zaradi katerih bi lahko čutila duševno stisko skozi celotno zgodbo večinoma govorijo, ugotavljajo in razčljenjujo drugi.

Ste brali Preprosto resnico? Kakšni so bili vaši občutki, razmišljanja o branju?