Pisanje je
zame zelo intimni proces. Ko sem sama s seboj in z besedami. Ko me nič ne omejuje
in ustvarjam svet, v katerega imam v tistem trenutku dostop samo jaz.
Včasih sem
imela zelo romantično predstavo o pisanju. Predstavljala sem si, da pisatelj
ustvarja po navdihu, kar naj bi pomenilo, da je v nekakšnem zamaknjenem stanju,
ko mu besede, stavki prihajajo kar sami od sebe na pamet, on pa jih samo
zapiše. Po tem principu mi je uspelo »ustvariti« celo eno zgodbo, za dolgo časa
zadnjo, saj tista zamaknjenost kasneje ni hotela več priti. Pisanje je dobilo
stransko vlogo v mojem življenju in se mu kar nekaj let nisem konkretno
posvetila.
Ta
predstava se je od takrat korenito spremenila. Sedaj, ko se spet bolj zagnano
vračam k svoji »prvi ljubezni«, odkrivam, da se pisanja drži kar nekaj mitov, ki
pa jih preprosta logika takoj zavrže. Vseeno pa marsikoga zaustavljajo na pisateljski
poti.
Sama sem
bila več let prepričana v te mite, zato se mi zdi pomembno, da jih obelodanim
in morda s tem še komu razblinim lažna prepričanja.
V
prihodnjih objavah bom vsakemu od mitov posvetila svoj prostor, tukaj jih na
kratko predstavljam:
1.
Za pisanje moraš
imeti talent.
Verjamem, da imamo ljudje za
marsikatero stvar talent in ga tudi potrebujemo. Je pa pisanje predvsem proces
učenja in izpopolnjevanja. In pisanja. Veliko pisanja. (Če si pisatelj moraš
pač početi tudi to.) Seveda so ljudje, ki so bolj spretni z besedami in jih
lažje prenesejo na papir, kar pa ne pomeni, da pisati ne more tudi posameznik,
ki mora svoje besede malo bolj »iskati«, a piše z ljubeznijo in z veseljem. Za
pisanje, kot za karkoli drugega, potrebujemo predvsem strast in predanost, da
to delo opravljamo.
2.
Za pisanje moraš
imeti navdih.
Temu mitu sem v svojih najstniških, o pisateljskem procesu neukih
letih, brezpogojno verjela. V romantični zavednosti sem bila prepričana, da
lahko pišem samo, če imam navdih, ta pa se zgodi ali pa se ne zgodi. Takrat še
pomislila nisem, da je navdih pravzaprav trdo delo, ki ga pisatelj vloži v
svoje pisanje, v učenje, raziskovanje, razvijanje in osnovanje ideje, iz katere
nastane zgodba.
3.
Za pisanje nisem
dovolj dober/-a.
Večni dvomi o naših pisateljskih sposobnosti. Ni se lahko znebiti tega
prepričanja, a dejstvo je, da ne glede na to, kaj si mislimo o svojem pisanju,
bo nekaterim všeč in nekaterim ne. Bistvo je v tem, da se vedno trudimo pisati
najboljše in znova poudarjam, da postanemo dobri pisatelji s pisanjem in
izpopolnjevanjem v pisanju.
4.
Pisateljska blokada
mi preprečuje pisati.
Pisateljska blokada je samo izgovor, da ne pišemo. V vsakem trenutku
smo sposobni nekaj napisati. Karkoli. Če je napisano za kaj dobro, je drugo
vprašanje. Lahko pa čas tako imenovane pisateljske blokade izkoristimo za
učenje o pisanju, za branje, za raziskovanje itd. in s časom bodo ideje ter
volja do pisanja kar švigale skozi naše prste.
Katerim mitom o
pisanju pa sami verujete?
Ni komentarjev:
Objavite komentar