sreda, 03. julij 2013

Štirje miti o pisanju

Pisanje je zame zelo intimni proces. Ko sem sama s seboj in z besedami. Ko me nič ne omejuje in ustvarjam svet, v katerega imam v tistem trenutku dostop samo jaz.

Včasih sem imela zelo romantično predstavo o pisanju. Predstavljala sem si, da pisatelj ustvarja po navdihu, kar naj bi pomenilo, da je v nekakšnem zamaknjenem stanju, ko mu besede, stavki prihajajo kar sami od sebe na pamet, on pa jih samo zapiše. Po tem principu mi je uspelo »ustvariti« celo eno zgodbo, za dolgo časa zadnjo, saj tista zamaknjenost kasneje ni hotela več priti. Pisanje je dobilo stransko vlogo v mojem življenju in se mu kar nekaj let nisem konkretno posvetila.

Ta predstava se je od takrat korenito spremenila. Sedaj, ko se spet bolj zagnano vračam k svoji »prvi ljubezni«, odkrivam, da se pisanja drži kar nekaj mitov, ki pa jih preprosta logika takoj zavrže. Vseeno pa marsikoga zaustavljajo na pisateljski poti.

Sama sem bila več let prepričana v te mite, zato se mi zdi pomembno, da jih obelodanim in morda s tem še komu razblinim lažna prepričanja.

V prihodnjih objavah bom vsakemu od mitov posvetila svoj prostor, tukaj jih na kratko predstavljam:

1.       Za pisanje moraš imeti talent.

 Verjamem, da imamo ljudje za marsikatero stvar talent in ga tudi potrebujemo. Je pa pisanje predvsem proces učenja in izpopolnjevanja. In pisanja. Veliko pisanja. (Če si pisatelj moraš pač početi tudi to.) Seveda so ljudje, ki so bolj spretni z besedami in jih lažje prenesejo na papir, kar pa ne pomeni, da pisati ne more tudi posameznik, ki mora svoje besede malo bolj »iskati«, a piše z ljubeznijo in z veseljem. Za pisanje, kot za karkoli drugega, potrebujemo predvsem strast in predanost, da to delo opravljamo.

2.       Za pisanje moraš imeti navdih.

Temu mitu sem v svojih najstniških, o pisateljskem procesu neukih letih, brezpogojno verjela. V romantični zavednosti sem bila prepričana, da lahko pišem samo, če imam navdih, ta pa se zgodi ali pa se ne zgodi. Takrat še pomislila nisem, da je navdih pravzaprav trdo delo, ki ga pisatelj vloži v svoje pisanje, v učenje, raziskovanje, razvijanje in osnovanje ideje, iz katere nastane zgodba.

3.       Za pisanje nisem dovolj dober/-a.

Večni dvomi o naših pisateljskih sposobnosti. Ni se lahko znebiti tega prepričanja, a dejstvo je, da ne glede na to, kaj si mislimo o svojem pisanju, bo nekaterim všeč in nekaterim ne. Bistvo je v tem, da se vedno trudimo pisati najboljše in znova poudarjam, da postanemo dobri pisatelji s pisanjem in izpopolnjevanjem v pisanju.

4.       Pisateljska blokada mi preprečuje pisati.

Pisateljska blokada je samo izgovor, da ne pišemo. V vsakem trenutku smo sposobni nekaj napisati. Karkoli. Če je napisano za kaj dobro, je drugo vprašanje. Lahko pa čas tako imenovane pisateljske blokade izkoristimo za učenje o pisanju, za branje, za raziskovanje itd. in s časom bodo ideje ter volja do pisanja kar švigale skozi naše prste.

Katerim mitom o pisanju pa sami verujete?

Ni komentarjev:

Objava komentarja