Vedno sem
pisala zase, zaradi notranje potrebe po pisanju. Verjetno je odveč, če rečem,
da sem v tem uživala, si ustvarila svoj svet. Pisanje za zabavo pa vseeno ni
tako preprosto kot se zdi. S pisanjem se odpreš, deliš, v zgodbo oblečeš svoje
misli, čustva in občutke, četudi ne pišeš o svojih osebnih stvareh.
Zadeva
postane še manj preprosta, ko se odločiš, da bi svoje delo tudi objavil. Že
sama misel, da bi lahko nekdo bral, razčlenil, analiziral ocenjeval, kar smo
napisali, na plan privede različne »demone«, ki nam jemljejo pogum in nas
ovirajo pri napredovanju.
Že veste
kateri so?
1. Strah je eden glavnih zaviralcev
pisanja (in še česa, v kar pa se ne bomo spuščali). Strah pred neuspehom. Strah
pred tem, da bodo drugi brali naše misli in NAS ocenjevali. Strah pred objavo.
Strah pred samim pisanjem.
Strah je
naravni sopotnik, ne samo pisanja, temveč vsega kar počnemo v življenju. Vendar
nekatere ohromi do te mere, da ne morejo
napisati niti besede. Sama ga poskušam odmisliti. Vem, da je lažje reči kot
storiti, vendar mi strah pri samem pisanju ne predstavlja tako velike ovire. Mi
je pa strah leta in leta preprečeval, da bi sebi in okolici priznala, da rada
pišem, s strastjo in ljubeznijo, in da želim biti in sem pisateljica. Doma imam
spravljene kupe popisanih papirjev z zgodbami, vse večinoma nedokončane, saj
sem strahu pustila, da je prevladal.
2. Dvom je še večji zajedavec kot strah,
saj gre za notranje pomisleke, kritiko, da pri pisanju nismo dovolj dobri.
Prepričani smo, da vsi drugi pišejo veliko bolje od nas. Prepričani smo, da
imajo oni kaj za povedati, našega mnenja pa ni vredno brati, deliti.
Tudi sama
sem verjela tem dvomom in vedno se mi je pisanje nekoga drugega zdelo veliko
boljše od mojega.
Sedaj, ko
berem stvari, ki sem jih pisala do dvajsetega leta, z več letno distanco, že
skoraj nepristranskostjo, se mi zdi moje pisanje odlično. Z začudenostjo zrem v
besede in presenečeno ugotavljam, da sem te besede zapisala sama.
Dvomi me
obdajajo tudi pri ustvarjanju Literarnice, z vsako objavo znova, le da sedaj
vztrajam, se učim in izboljšujem. Pišem, ker v tem uživam in ker to rada
počnem. Če moje »lekcije« pomagajo kateremu drugemu nadobudnemu pisatelju, je
to le pika na i.
3. Kritika je dvom, ki ga v naše pisateljske
sposobnosti izražajo drugi. Je tudi naš notranji glas, ki ga izrečejo drugi. Vendar
pa je velika razlika med konstruktivno kritiko, ki pokaže na napake v našem
pisanju na način, da jih izboljšamo, in tisto kritiko, ki veliko bolj zaboli,
ko so ljudje, brez razloga, brez utemeljitve, preprosto zlobni. Namen te kritike ni nič drugega, kot ponižati
človeka brez bistvenega razloga. In na žalost jo je najtežje predelati, da ne
izgubimo poguma in vztrajamo pri pisanju, ne glede na odzive drugih.
A dejstvo
je, da bodo vedno obstajali ljudje, ki jim naše pisanje ne bo všeč, ki ga bodo
zavrnili, ne da bi se vanj sploh poglobili. Na srečo pa vedno obstajajo tudi
ljudje, ki jim bo v veselje in užitek brati vsako našo besedo.
In kako lahko
premagamo vse tri ovire?
Z eno
rešitvijo – pisanjem. Več kot pišemo, boljši postajamo v tem. Boljši ko
postajamo v pisanju, bolj samozavestni smo, prejemamo boljše kritike ali
pohvale, bolj zaupamo in cenimo svoje mnenje. Zaupamo, da kar imamo povedati
velja.
S katerimi
ovirami pa se sami soočate pri pisanju? Kaj vas odvrača od pisanja in kako se s
to oviro spopadete?
Ni komentarjev:
Objavite komentar