sobota, 22. junij 2013

Tri ovire, ki nam preprečujejo pisati

Vedno sem pisala zase, zaradi notranje potrebe po pisanju. Verjetno je odveč, če rečem, da sem v tem uživala, si ustvarila svoj svet. Pisanje za zabavo pa vseeno ni tako preprosto kot se zdi. S pisanjem se odpreš, deliš, v zgodbo oblečeš svoje misli, čustva in občutke, četudi ne pišeš o svojih osebnih stvareh.

Zadeva postane še manj preprosta, ko se odločiš, da bi svoje delo tudi objavil. Že sama misel, da bi lahko nekdo bral, razčlenil, analiziral ocenjeval, kar smo napisali, na plan privede različne »demone«, ki nam jemljejo pogum in nas ovirajo pri napredovanju.

Že veste kateri so?

1. Strah je eden glavnih zaviralcev pisanja (in še česa, v kar pa se ne bomo spuščali). Strah pred neuspehom. Strah pred tem, da bodo drugi brali naše misli in NAS ocenjevali. Strah pred objavo. Strah pred samim pisanjem.

Strah je naravni sopotnik, ne samo pisanja, temveč vsega kar počnemo v življenju. Vendar nekatere  ohromi do te mere, da ne morejo napisati niti besede. Sama ga poskušam odmisliti. Vem, da je lažje reči kot storiti, vendar mi strah pri samem pisanju ne predstavlja tako velike ovire. Mi je pa strah leta in leta preprečeval, da bi sebi in okolici priznala, da rada pišem, s strastjo in ljubeznijo, in da želim biti in sem pisateljica. Doma imam spravljene kupe popisanih papirjev z zgodbami, vse večinoma nedokončane, saj sem strahu pustila, da je prevladal.

2. Dvom je še večji zajedavec kot strah, saj gre za notranje pomisleke, kritiko, da pri pisanju nismo dovolj dobri. Prepričani smo, da vsi drugi pišejo veliko bolje od nas. Prepričani smo, da imajo oni kaj za povedati, našega mnenja pa ni vredno brati, deliti.

Tudi sama sem verjela tem dvomom in vedno se mi je pisanje nekoga drugega zdelo veliko boljše od mojega.

Sedaj, ko berem stvari, ki sem jih pisala do dvajsetega leta, z več letno distanco, že skoraj nepristranskostjo, se mi zdi moje pisanje odlično. Z začudenostjo zrem v besede in presenečeno ugotavljam, da sem te besede zapisala sama.

Dvomi me obdajajo tudi pri ustvarjanju Literarnice, z vsako objavo znova, le da sedaj vztrajam, se učim in izboljšujem. Pišem, ker v tem uživam in ker to rada počnem. Če moje »lekcije« pomagajo kateremu drugemu nadobudnemu pisatelju, je to le pika na i.

3. Kritika je dvom, ki ga v naše pisateljske sposobnosti izražajo drugi. Je tudi naš notranji glas, ki ga izrečejo drugi. Vendar pa je velika razlika med konstruktivno kritiko, ki pokaže na napake v našem pisanju na način, da jih izboljšamo, in tisto kritiko, ki veliko bolj zaboli, ko so ljudje, brez razloga, brez utemeljitve, preprosto zlobni.  Namen te kritike ni nič drugega, kot ponižati človeka brez bistvenega razloga. In na žalost jo je najtežje predelati, da ne izgubimo poguma in vztrajamo pri pisanju, ne glede na odzive drugih.

A dejstvo je, da bodo vedno obstajali ljudje, ki jim naše pisanje ne bo všeč, ki ga bodo zavrnili, ne da bi se vanj sploh poglobili. Na srečo pa vedno obstajajo tudi ljudje, ki jim bo v veselje in užitek brati vsako našo besedo.

In kako lahko premagamo vse tri ovire?

Z eno rešitvijo – pisanjem. Več kot pišemo, boljši postajamo v tem. Boljši ko postajamo v pisanju, bolj samozavestni smo, prejemamo boljše kritike ali pohvale, bolj zaupamo in cenimo svoje mnenje. Zaupamo, da kar imamo povedati velja.

S katerimi ovirami pa se sami soočate pri pisanju? Kaj vas odvrača od pisanja in kako se s to oviro spopadete?

Ni komentarjev:

Objava komentarja