petek, 19. julij 2013

Drugi mit o pisanju: Za pisanje moraš imeti navdih

@Literarnica



To je verjetno meni lastni mit, ki izhaja iz zmotne interpretacije pisateljskega navdiha in pomena besede (posledica obsesivnega branja, s katerim si dekletce ustvari namišljen svet :)). 


Še kot ne najstnica sem verjela, da pisatelja pri pisanju vodi navidezna sila, ki mu »narekuje« kaj pisati. Bila sem prepričana, da človek ne more pisati brez navdiha, tj. brez nekega navdihujočega stanja, v katerem piše kot po nareku, ko se naj bi besedilo pisalo kar »samo od sebe«. Vsaj tako sem si zadevo predstavljala sama. Nisem vedela, da je treba takšno besedilo potem še izpiliti na več načinov, ne samo nekaj lepotnih popravkov.


Nič čudnega, da sem potrebovala dobrih deset let, da sem se ponovno lotila pisanja. V tem času nekako za navdih, kot sem ga pojmovala jaz, ni bilo veliko časa.


Seveda je navdih že dobro imeti. Vendar ne takšnega, ki je nekakšno stanje zamaknjenosti, temveč navdih, ki je miselni proces, v katerem razvijamo idejo in je plod ustvarjalne moči in domišljije. Navdih, pri katerem gre za poglobljeno razmišljanje in razčlenjevanje o zapletu, razvoju zgodbe in njenih likov.


Pri pisanju sta pomembni predvsem predanost in vztrajnost, da se vsak dan posvetimo pisanju. Pisanje je veliko vloženega časa. Navdih je le sredstvo, da smo odprti za izkušnje, doživetja in nove ideje, ki jih lahko ubesedimo.


Zato ne čakajte na navdih, temveč se lotite pisanja.


Kaj pa vi? Kaj vam pomeni pisati z navdihom? Potrebujete navdih za pisanje?

Ni komentarjev:

Objava komentarja