To je verjetno
meni lastni mit, ki izhaja iz zmotne interpretacije pisateljskega navdiha in
pomena besede (posledica obsesivnega branja, s katerim si dekletce ustvari
namišljen svet :)).
Še kot ne najstnica
sem verjela, da pisatelja pri pisanju vodi navidezna sila, ki mu »narekuje« kaj
pisati. Bila sem prepričana, da človek ne more pisati brez navdiha, tj. brez
nekega navdihujočega stanja, v katerem piše kot po nareku, ko se naj bi
besedilo pisalo kar »samo od sebe«. Vsaj tako sem si zadevo predstavljala sama.
Nisem vedela, da je treba takšno besedilo potem še izpiliti na več načinov, ne
samo nekaj lepotnih popravkov.
Nič
čudnega, da sem potrebovala dobrih deset let, da sem se ponovno lotila pisanja.
V tem času nekako za navdih, kot sem ga pojmovala jaz, ni bilo veliko časa.
Seveda je
navdih že dobro imeti. Vendar ne takšnega, ki je nekakšno stanje zamaknjenosti,
temveč navdih, ki je miselni proces, v katerem razvijamo idejo in je plod
ustvarjalne moči in domišljije. Navdih, pri katerem gre za poglobljeno
razmišljanje in razčlenjevanje o zapletu, razvoju zgodbe in njenih likov.
Pri pisanju
sta pomembni predvsem predanost in vztrajnost, da se vsak dan posvetimo
pisanju. Pisanje je veliko vloženega časa. Navdih je le sredstvo, da smo odprti za izkušnje, doživetja in nove
ideje, ki jih lahko ubesedimo.
Zato ne
čakajte na navdih, temveč se lotite pisanja.
Kaj pa vi? Kaj
vam pomeni pisati z navdihom? Potrebujete navdih za pisanje?
Ni komentarjev:
Objavite komentar