Nikoli se
nisem spraševala ali za pisanje potrebujem talent. Ne takrat, ko sem se še ne najstnica
lotila prvih pisateljskih podvigov. Ne kasneje. Tudi ne sedaj, ko se ponovno
predajam strasti pisanja.
Pri pisanju
me je vedno vodila le želja pisati, ustvarjati zgodbe, resnične ali izmišljene,
predvsem pa z besedami pričarati svetove, kjer bi izživela različna življenja,
dogodivščine, pustolovščine.
Vseeno pa
je veliko ljudi prepričanih, da za ustvarjanje potrebujejo talent, da morajo
biti za pisanje nadarjeni, če se mu hočejo posvetiti.
Slovar
slovenskega knjižnega jezika talent opredeljuje kot »veliko prirojeno
sposobnost za določeno umsko ali fizično dejavnost, dar«. S pojmovanjem, da je
nadarjenost nekaj prirojenega, danega, že predvidevamo, da ne more biti vsak
talentiran. Se bomo potem pri stvareh, ki jih radi počnemo, ki jih želimo
opravljati, ozirali na to ali imamo talen ali ne?
Verjamem,
da imamo ljudje za marsikatero stvar talent. Sem pa tudi prepričana, da ga ne
potrebujemo za vsako stvar, ki se ji želimo posvetiti, da bi bili v tem dobri
in uspešni.
Kot sem že
večkrat poudarila, pisanje smatram kot proces, ko se skozi pisanje učimo in izpopolnjujemo ter nadgrajujemo naše
pripovedovanje in izražanje. Vse kar je potrebo je veliko pisati, nato pa
napisano tudi preučiti, urediti, dopolniti, spremeniti.
Kot sem že
zapisala v objavi Štirje miti o pisanju, obstajajo ljudje, ki so bolj spretni z
besedami in jih lažje prenesejo na papir, nekateri so, tako kot tudi na drugih
področjih, izjemni, kar pa ne pomeni, da pisati ne more tudi posameznik, ki
mora svoje besede malo bolj »iskati«, a piše z ljubeznijo in z veseljem. Za
pisanje, kot za karkoli drugega, potrebujemo predvsem strast in predanost, da
to delo opravljamo.
Torej, si
želite pisati? Vse kar morate storiti je pisati.
Kaj za vas
pomeni biti talentiran? Vam prepričanje, da za ustvarjalno udejstvovanje
potrebujete talen, preprečuje, da bi ustvarjali?
Ni komentarjev:
Objavite komentar