petek, 20. julij 2012

Esej


je ena od proznih literarnih zvrsti, v kateri avtor izpostavi svoje osebno stališče do problema, nazorno in živo niza misli ter v tekst vključuje asociacije, ki se mu porajajo med pisanjem.

Beseda esej (francosko essai) pomeni poskus. Beseda izhaja iz latinskega glagola exagiare, ki pomeni tehtati. Izraz je bil prvič pojasnjen v Dictionnaire de l'Academie francaise leta 1664 s pomenom: »vsi literarni in znanstveni poskusi duha«. Kasneje v Encyclopedie ou dictionnaire raisonné des arts, des sciences et des métiers ima pojem že tri različne definicije: »Literarni poskus v montaignevskem obsegu in pomenu.«, »Raznovrstno delo, kjer problem ni izčrpno obdelan.« in »Literarnokritični sestavek ali članek.«

Esej je ena od književnih zvrsti, ki jo je zelo težko opredeliti, saj v njem najdemo značilnosti tako literarnih kot neliterarnih besedilnih vrst. Lahko je v obliki pesmi v prozi, črtice, novele, romana, najdemo pa ga tudi v obliki znanstvene razprave, traktata, literarne kritike itd.
Njegova vsebina in forma nista povsem določeni oziroma sta poljubni. Esejist lahko piše o vsem. Vsebino pa lahko oblikujejo tudi, ki so v določenem obdobju bolj priljubljene. Prav tako nista določena stil in tehnika eseja. Prav ta poljubnost zvrsti ne dopušča norme za določanje kakovosti. Obstaja sicer priporočena dolžina esejskega teksta, tj. ena avtorska pola, vendar ni zavezujoča.

Značilnosti eseja
Kljub vsej nedoločnosti pa obstajajo določene značilnosti, ki so skupne vsem esejem, sicer o njem sploh ne bi mogli govoriti:
Subjektivnost: esejist obravnava problem z osebnega vidika. Avtor piše o tem, kar doživlja sam, o svojih osebnih izkušnjah in pogledih na problem. Avtor je v tekstu nenehno prisoten, izraža svoje mnenje. Seveda pa njegov namen ni vedno jasno izražen in je lahko skrit v primerah ali v sogovorniku, če gre za dialog.
Refleksivnost: pisec skozi esej podaja svoja razmišljanja o temi. Ob tem ne moralizira, njegov namen ni prepričati bralca ali nanj vplivati. Nasprotno, bralca želi spodbuditi k razmišljanju, zato je bistvo eseja izražena ideja in ne nek zaključek, s katerim bi avtor utemeljil ali zavrgel svoje teze.
Domišljija: čeprav esej ne spada pod domišljijsko literaturo, esejist v svojem tekstu domišljijo uporablja, vendar ne tako, da bi z njo v eseju ustvaril izmišljeno zgodbo z izmišljenimi kraji in bitji, temveč si z njo pomaga pri oblikovanju esejske strukture, kako bo vključil okrasne podrobnosti v esej, kako vzpostavil odnos z bralcem skozi humor in duhovitost ter kako vpeljal digresijo.
Kontrastiranje: bistvo eseja je, da avtor problem osvetli z obeh strani. Esejist naj ne bo enostranski, vedno pa je lahko pristranski, saj podaja svoje mnenje. Esejist na stvari ne gleda enoznačno in naj bi v esej vključil več možnih pogledov na neko stvar, vedno s skepso in relativizacijo. V eseju aksiomov, enoumnih, empirično dobro preverljivih in kavzalno povezanih trditev ni. Esej je izmenjavanje misli in pogledov, esejistova naloga ni, da bi problem obdelal izčrpno in sistematično, kot je značilno za razpravo.

V esejih velikokrat najdemo ironijo, grotesko, arhaizme, aliteracije, primere, digresijo in intertekstualnost, pa tudi elemente iz drugih zvrsti, npr. citate, pregovore, literarne ali filozofske navedke, anekdote, aforizme. Ti sami po sebi za sam esej niso tipični, tipična pa je njihova vsakokratna povezava z esejem. Esejist pogosto citira druge, vključuje aforizme in se sklicuje na druge eseje ali tekste, hkrati pa se pogosto odmika od osrednje teme zaradi neprestanih asociacij, ki se mu porajajo med pisanjem. Slednje se ne pojavljajo v kronološkem zaporedju. Esej torej nima linearne strukture in temelji na asociacijah in miselnih povezavah, ki so logične predvsem avtorju. Prav zaradi nepredvidljivosti avtor nikoli ne ve vnaprej, kako se bo esej razvijal in najpomembnejše, zaključil. Velikokrat pa esej sploh nima nekega zaključka, zato imamo vtis, da je tekst nedokončan. V eseju najdemo tako opis kot razlago in argumentacijo, pa tudi pripoved, ki se pojavlja v obliki avtorjevih anekdot oz. odmikov od osrednje teme. Esejist anekdote vključi zato, da bi z njimi posredno podal svoje mnenje o izbrani temi in ga prikazal še bolj ilustrativno.

Digresija omogoča odmik in ublažitev stalne avtorjeve osredotočenosti na osrednjo temo in namen eseja. Avtorjevi domisleki dajejo občutek svobode in ni potrebno, da so utemeljeni. Namesto dokazov avtor uporablja podmene, namigovanja, večpomenske jezikovne izraze. Avtor lahko dejstva premeša v nelogično celoto, a vendar esej ni nelogičen, ima samo svoja logična pravila, po katerih so stavki koherentni. Ideje eseja vedno izvirajo iz izkušenj pisca, vendar ni potrebno, da jih opiše izčrpno ali sistematično, biti pa morajo argumentirane. Namen esejista je opozoriti na pozabljen oz. prezrt pogled na neko stvar.

Ni komentarjev:

Objava komentarja