torek, 11. december 2018

Karkoli je človek kdaj mislil in občutil, ne izgine brez sledu

"O poglej, Cankar! In še strip!". Tako je bilo navdušenje sina, ko je v knjižnici zagledal strip Moj lajf, po Cankarjevem delu Moje življenje.

Sin se že zadnji dve leti navdušuje nad stripi, jaz se še od svoje mladosti navdušujem nad Cankarjem. Kombinacija je bila kot naročena. 

V Cankarjevem letu so nekatera njegova dela doživela sodobne predelave. Tako sta stripovski dan poleg Mojega življenja ugledala še Hlapec Jernej in njegova pravica oz. Hlapec Jernej in pasja pravica ter Hlapci oz. Hlapci - ko angeli omagajo. Vsaka stripovska verzija poda svoj pogled na Cankarjevo delo. 

Predvsem Moj lajf je hudomušna in karikirana priredba, ki združuje nekakšno tragi-komiko originalnega dela. 

Tudi da so v stripu ima svoj namen. Tako so dela bližje otrokom in mladim, ki sicer z branjem stripa ne sežejo v bit Cankarjevega dela in pisanja, vseeno pa približajo prvotnega avtorja širši publiki.

Ko sem pričela brati Cankarja, sem opazila, da je med občim bralstvom vladala nekakšna stigma, da je "težaven" pisatelj, njegova dela niso tako priljudna, vsaj kar se tiče krajšega ali nekoliko daljšega leposlovja. Njegove drame so tako ali tako brezčasne. V marsikaterem pogledu, na žalost. Meni pa so njegova dela še danes svetovna.

Po stripu sem se seveda morala lotiti še izvirnika. Ponovno in po dolgem času.

Moje življenje so avtorjevi zapisi o otroških spominih. Kot pravi sam bolj za zabavo njemu kot resen življenjepis. In malo kot kljubovanje pozivu, da bi takratni znani literati pisali o svojih spominih. Poziv je prišel v hrvaščini, čemur se je Cankar s svojo verzijo zoperstavil. 

Šola Cankarju ni dišala, vsaj ne tista "formalna".
Imel sem grd občutek, da je šola z vsemi svojimi pritiklinami ena sama velika krivica, ki je nihče ni bil nalašč postavil na svet, temveč je kakor podedovan greh, os vsega začetka ponevedoma storjen in od roda do roda neusmiljeno kaznovan.
Povsem nekaj drugega je bila Enajsta šola pod mostom, ki jo je moral na jesen zapustiti, da se je priključil pouku v šoli. Tam je bil deležen tudi prvih življenjskih izkušenj in delovanja človeške nravi.
Tisto jesen se mi je prvikrat razodela nasilnost krivice.
Učiteljica, ki je hotela preveriti, koliko mladi Ivan zna, in ker je on smatral, da ga sprašuje otročje lahke in za to ponižujoče stvari, na njena vprašanja ni želel odgovoriti. Prav tako mu je v nos šla učiteljičina izgovorjava. Seveda je v dokazovanju moči zmagala učiteljica, kar je Cankar na svoji koži. 

Prav tako je kmalu spoznal žensko nrav, ko ga je sestra premamila, da sta mami iz omare kradla krhlje, ko pa je mama to ugotovila, ga je sestra brez sramu izdala, ne da bi še sebe spravila v težave.
Navsezgodaj sem občutil in izkusil žensko zapeljivost ter njeno izdajalsko hinavščino.
Pogosto je sanjaril o Ljubljani. V njegovih predstavah je bila obljubljeno mesto. 
Napol v sanjah sem takrat občutil, kar sem kasneje, v trdnih dneh, prepozno spoznal: vso neizprosnosti, brezobzirno nasilje hrepenenja, ki vzdigne človeka zategadelj, da ga zviška trešči ob tla, ko je bil iztegnil roko, da poseže po zvezdi.
Sanje se mu le izpolnijo, ko tam nadaljuje šolanje, tik pred odhodom pa se je kar malo zboji. 
Karkoli je človek kdaj mislil in občutil, ne izgine brez sledu.
Nekaj misli nameni tudi samemu pisanju spominov, ki jih je sprava jemal kot zabavo, predvsem zase, a je pri tem tudi spoznal, da mora človek tudi o svoji mladosti pisati ali se je spominjati spoštljivo.
Spoštovanje ne prenese nobene laži, ne zavijanja, še pretiravanja ne. Najhujše je, da tudi ne prenese prikrivanja. Bilo pa bi treba nadčloveške moči, nadčloveškega spoznavanja, bi bilo treba neusmiljena do sebe, da bi človek do celega  razgalil svojo dušo pred svetom, da bi jo pokazal v nežni rasti, razkril najtanjše korenine svojega bitja, otipal brez sramu in brez strahu vse zgodnje kali poznejših zmot in grehov. Tolike moči jaz nimam, niso je imeli možje, ki jim do kolen ne sežem.
Cankar Moje življenje zaključi v odrasli noti in refleksiji na poklic, ki ga je opravljal.
Novelist ne more pisati o svojem življenju. Če je kaj prida, je vsaka novela kos njega samega, kaplja njegove krvi, poteza na njegovi podobi.
Naslovnica Moj lajf: bukla.si

2 komentarja:

  1. Tanja in Boštjan, Igor in Žiga ter Damjan in Andrej so res ustvarili odlične in privlačne zbirko.
    Ta uvod v prvo delo pa je zelo privlačen.

    OdgovoriIzbriši