četrtek, 23. avgust 2018

Tako veličasten naslov za tako krute življenjske preizkušnje

Kaj ni? 

To je bila prva stvar - naslov (in naslovnica), ki me je pritegnila k romanu Tisoč veličastnih sonc, Khaleda Hosseinija.

Predstavljala sem si, da bo tako veličastna tudi vsebina, ki bo opisovala zgodbe posameznikov, najverjetneje žensk, ki so si krojili svojo življenjsko zgodbo in pri tem uspeli.

Na nek način to tudi je, a hkrati spoznamo tudi nekaj najtežjih življenjskih preizkušenj, ki človeka, predvsem mladega, mladoletnega človeka, lahko doletijo in to so preizkusi, ki v sebi ne nosijo ničesar veličastnega, še manj pa  ljudje, ki te preizkuse zadajajo drugim.

Zgodba govori o Marjam, ki kljub temu, da je nezakonski otrok premožnega veljaka in služkinje, sanja, da ji bo oče omogočil več. Da jo kljub vsemu čaka boljše življenje. Očarana nad podobo očeta, ki ga poveličuje, noče slišati materinih svaril, da je drugačna, da je nezakonska.
Čez čas, ko je bila že starejša, je le doumela. Prizadel jo je način, kako je Nana izrekla besedo - sploh je ni izgovorila, izpljunila jo je vanjo.
Marjam tega noče verjeti in vztraja pri tem, da ji bo oče omogočil boljše življenje. Celo tako zelo verjame, da nekega dne odide od doma, da ga obišče na domu, kjer živi s svojimi ženami in zakonskimi otroki. 

Razočarana, ker je oče ni želel sprejeti in jo pustil cel dan čakati pred vrati, se vrne domov, kjer pa najde mamo, ki je storila samomor.

S tem se njeno življenje drastično in skoraj v trenutku spremeni. K sebi jo končno prejme oče, ki pa to storil le, da ji pove, da se bo morala, komaj štiriletna, poročiti z velikim starejšim moškim, ki živi daleč od doma. Čez noč je odtrgana od okolja, iz vasice nad mestom, kjer sta z mamo živeli in ljudi, ki so jo imeli radi.

Rašid, njen mož, je zelo tradicionalni moški, ki zahteva, da v jasnosti nosi burko.
Nič ni imela proti. V resnici ji je celo laskalo. Kar sta delila, se mu je zdelo sveto. Zdelo se mu je vredno varovati njeno čast, namoos. Zaradi pokroviteljskega odnosa ji je zrasla cena v lastnih očeh. Čutila se je dragoceno in pomembno.
Burka pa ji predvsem predstavlja varno zatočišče pred radovednimi očmi tujcev, kjer lahko ostane skrita in zaradi katere nihče ne ve, kdo je in kako izgleda. Morda, da se skrije, da pozabi usodo, ki jo je tako iznenada in nepričakovano doletela.

In tudi sicer se zdi, da ne obokajva svoje usode. Sprejela je, kar ji je življenje namenilo in se ni spraševala o drugem. Bila je - to je obstajala je. Ni pa bila srečna, niti zadovoljna. Vse dokler v sebi ni začutila novega življenja. Zanositev jo je opogumila, da se je življenja ponovo začela veseliti in misel na dojenčka, ki ga bo lahko pestovala in zanj skrbela, jo je navdala z novim upanjem.

A tudi tu ji ni bilo prizaneseno.
Žalovala je za tem dojenčkom, za prav tem otrokom, ki jo je nekaj časa tako osrečeval.
Lajla, nasprotno je prihajala iz dobro situirane družine, ki je živela na koncu ulice, v katero se je k možu preselila Marjam. Njej oče je bil profesor in jo je od malega spodbujal, da gre študirati, da se uči in izobražuje. 

Živi brezskrbno otroško življenje. Je očetova ljubljenka, ki ji pušča vso svobodo, ki jo deklica lahko ima.

A mama je ne sprejema tako zlahka. Njena ljubljenca sta starejša sinova, ki ju časti in za katera živi.

To Lajla čuti že vse življenje, a še posebej občuti, ko na dom prejmejo vest o smrti njenih bratov.
Ko je tako sedela ob njej in opazovala sklonjene glave in užaloščene obraze, se je šele zavedela neizmernih razsežnosti tragedije, ki je zadela njeno družino. Ukradenih možnosti. Strtega upanja.
Toda dobro je vedela, da se njena prihodnost ne more meriti s preteklostjo njenih bratov. Še ko sta živela sta jo zasenčila. Mrtva jo bosta tako rekoč zbrisala z obličja zemlje.
In četudi živita v istem predelu mesta, ju združi šele sprememba režima in nova obstreljevanja, pred katerimi so mnoge družine pobegnile v Pakistan. Med drugimi tudi družina Lajlinega najboljšega prijatelja rosnih let in komaj odkritega ljubimca na pragu odraslosti.

Lajlina družina je ena redkih, ki ni odšla, predvsem zaradi mame, ki se je po smrti bratov zaprla v sobo in ni želela nikamor več. 

Nekega dne pa raketa zadane njihovo hišo. Starša umreta, Lajlo pa med ruševinami še živo najde Rašid, ki jo odpelje v svojo hišo in ji ponudi poroko. Ker Lajla ve, da nima prav veliko izbire in da jo na ulici in kot ženska čaka verjetno še slabše življenje kot pod Rašidovim okriljem, v poroko privoli. A Lajla tudi že sumi, da je noseča, zato mora ukrepati hitro in ji Rašidova ponudba pride še kako prav. 

Sicer ve, da bo s tem prizadela Marjam, ki jo sprejme kot vsiljivko, a nameni se poskrbeti predvsem zase. In v pričakovanju otroka se življenje za vse obrne na bolje.

Predvsem za Marjam, ki po splavu nikoli več ni zanosila in je mož v njej našel zabavo le še kot boksarsko vrečo, ki jo je mlatil, ko se mu je zahotelo. Rašid je v pričakovanju potomca postal spet bolj vesel in prizanesljiv.

Tako živijo dokaj mirno življenje. Lajla kasneje povije še sina, nad čimer je Rašid vzhičen, a se mu hkrati začne umikati, kar v Rašidu ponovno vzbudi nasilje in skuša svojo moč uveljaviti, tako da sedaj maltretira obe ženi, Marjam pa ponovno prične pretepati.

To nasilje pa obe ženski združi in počasi se možu pričneta upirati. Lajala tudi nikoli ni pozabila svoje prve ljubezni, Tarika in si želi prebežati v Pakistan, kjer bi ga lahko poiskala.

Rašid izve za njuno nakano in postane še bolj krut, vse dokler Marjam ne prekipi in ne spozna, da nimata več izhoda. Ali pustita, da ju Rašid ubije ali pa ponovno zbežita. Tako prvič v življenju odloči o svoji usodi, in Lajlini, da bi ji ponudila boljše in srečnejše življenje kot sta ga imeli skupaj in kot ga je Marjam kadar koli imela.
Zato je dvignila lopato tako visoko, kot je lahko, tako visoko, da se je konec skoraj dotaknil stropa. Obrnila jo je z ostrim robom proti tlom in se ob tem zavedela, da prvič sama odloča o svojem življenju.
Ve, da po tem dejanju zanjo ni več rešitve in je tudi noče. V uteho ji je, da bo Lajala lahko s svojimi otroki in Tarikom zaživela srečnejše in svobodnejše življenje.

Lajala in Tarik se po letih begunstva vrneta v Afganistan, kjer si tudi ustvarita dom za svojo družino.
Nepreštevne so lune, ki migetajo na strehah Kabula, in tisoč veličastnih sonc, skritih za mestnimi zidovi.
In čeprav se je za Lajlo srečno izteklo, vsak dan v srcu in spominu nosi tudi Marjam.
Predvsem pa je v Lajlinem srcu, kjer sije  z žarečo močjo tisočerih sonc.
Pretresljiva zgodba o svetu, ki nam ostaja tuje in nedoumljivo. Ni besed, ki bi lahko dobro opisale vso krutost, bolečino, ponižnost in ponižanost ženske v oblasti moškega. Ne morejo opisati izbitih zob in polomljenih reber, ki jih lahko še predobro skrijejo oblačila. Pa tudi ne okolja, kjer ženska nima glasu in nima pravic, četudi se ji godijo najkrutejše krivice.
Kot igla na kompasu kaže sever, tako moški svoji obtožujoči prst vedno uperi v žensko. Vedno. Zapomni si to, Marjam.

Foto: mladinska.com 

2 komentarja: