petek, 17. avgust 2018

Morje celi rane, jezero jih odpira

Naš planet skriva neverjetne kotičke, ki prevzamejo s svojo naravo, lego in spokojnostjo. Pravi raji na zemlji. Tudi sama imam nekaj takih krajev in vsi se nahajajo v Sloveniji. Eden izmed njih je Bohinj in čarobnost njegovega jezera.

A z Jezerom Tadeja Goloba se je vse to spremenilo. Bohinj je sicer še vedno kot raj na zemlji, a sedaj si ne morem pomagati, da bi se peljala mimo Ribčevega Laza, ne da bi ugibala, kje natanko je Taras Birsa (oziroma mlado dekle na sprehodu s psom) našel žensko truplo brez glave. 

Ja, to naredijo knjige, ki so res mojstrsko napisane. Vplivajo na naša življenja. In čeprav sem roman prebrala že lani, je sedaj še vedno kot nalašč primeren trenutek, da o njem napišem nekaj vtisov.

Kot s pričakovanim užitkom in z največjim veseljem zaplavamo v jezero, tako zaplavamo tudi v čudovito pisanje Tadeja Goloba. Četudi gre za kriminalko, se potopimo v slogovno lep in pester jezik.

Morje celi rane, jezero jih odpira.
Slovenski literarni prostor je z Jezerom dobil novega višjega kriminalističnega inšpektorja, Tarasa Birso, tokrat s PU Ljubljana.

Z njim pa spoznamo še kopico drugih likov, od njegove žene Alenke in njenih zdravniških kolegov, tasta, četudi se dejansko ne pojavi v zgodbi, do njegovih sodelavcev, ki so nekako tipično stereotipni pomočniki ali pa zapeljive novinke s sodobnimi tehnološkimi znanji.

Taras Birsa je kriminalist posebnega kova, takšen kot dober glavni lik mora biti, pronicljivega uma, malo posebneža, malo zagrenjen, zaradi tastovega vzvišenega odnosa in konca sanj o alpinizmu, kar je do rojstva hčerke zelo rad počel. Prav tako zagrizen abstinent, ki ga alkohol ne premami niti na zabavi, kjer so vsi opiti. 

Imamo truplo brez glave, med preiskavo jih pod noge dobimo še nekaj, imamo potencialnega osumljenca, a za katerega ugotovimo, da ga bomo morali iskati nekje drugje. Imamo nekaj dobrih "zlobnežev" ali vsaj podležev, v dno duše pokvarjenih ljudi, ki bi jih tudi z veseljem linčali že samo zaradi tega. In imamo zgodbe o davnih skrivnostih, ki so jih družine in vpleteni želeli ohraniti zakopane. 

A vse to nam ne pomaga kaj dosti, da bi prišli morilcu na kakšno konkretno sled. Proti koncu se nam utrne, da je bilo narejeno iz sovraštva.

Sovraštvo je vedno konkretno. 

Z razkrivanjem sledi pa se razkrivajo tudi mračne človekove lastnosti in temne brazde raznih dogovorov, ki le peščici prinašajo koristi - na škodo vseh ostalih, četudi tega ne vedo. Izsiljevanja tistih, ki imajo moč in vpliv, da prikrijejo in zakrijejo svoje podle tudi nezakonite dejavnosti ali pa samo rešujejo rit razvajenih bogataških otrok, ki mislijo, da si lahko privoščijo vse, saj bo nekdo drug počistil njihovo svinjarijo.

Kot prava kriminalka tudi Jezero bralcu da "glodati kosti", ko se bralec lahko prelevi v umnega detektiva, ki išče tiste nepričakovane sledi, kje bo morilec ali kriminalist ali celo sam avtor naredil napako. Tako vsak dogodek nosi vsaj delček ključa do rešitve, a seveda se to razkrije šele proti koncu.

A nekaj mi vseeno ni dalo miru. Morda nam je pisatelj želel ponuditi še drugačno "kost", da razmigamo naše sive celice. Nekakšno neskladje in o tem pišem le zato, ker sem jako ponosna na svojo detektivsko žilico in če že nisem vedela kdo je morilec, dokler mi tega ni razkril sam inšpektor Birsa, sem rešila povsem drugačno uganko. 

V Jezeru se je pojavila v obliki datumov. Zgodba se prične dogajati 31. decembra, na nedeljo in si tako sledi vse do 15. januarja, na ponedeljek. Če bi bil naveden le datum, brez dneva, to niti ne bi bilo opazno, a ker so ob datumih navedeni tudi dnevi (in rada preverim vsa dejstva, vsaj tista, ki jih lahko), ni pa bilo omenjene letnice, me je kombinacija napeljala, da preverim, katerega leta naj bi se zgodba odvijala. 

Malo raziskave mi je dalo vedeti, da je bil npr. 15. januar, poleg letošnjega leta nazadnje leta 2007. Lahko bi bilo tudi leta 2013, a je zaradi prestopnega leta 2012 padel na torek. Tudi to ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi v nekem delu inšpektor Birsa spremljal skakalne uspehe na Petra Prevca na novoletni turneji, ki pa se je svojo profesionalno skakalno pot odpravil šele 2009, novoletno turnejo pa osvojil v sezoni 2015/2016, ko se zgodba tudi zaključi - 16. januarja, na soboto, kar pa se je dogodilo leta 2016.

Kljub temu lahko zaključim, da je Jezero prava bralna poslastica za to ali katero koli drugo poletje, jesen, zimo ali pomlad!

Foto: goga.si

Ni komentarjev:

Objavite komentar