petek, 6. april 2018

Pesniške oblike in vrste

V sebi vsi skrivamo poeta. Vsaj tak občutek dajejo vsi pozitivni odzivi na zadnje objave o poeziji. In tudi mene je tema in pisanje o njej navdušilo, da se ji še malo posvetim.

Kot smo pisali v prejšnji objavi, je ena od mnogih dobrih lastnosti tudi ta, da poezija skoraj ne pozna pravil, temveč bolj usmeritve dokler ima obliko pesmi.

A ko se posvetimo že sami obliki, spoznamo, da ta ni tako enostranska, kot bi lahko iz prejšnje objave sklepali. 

Tako ugotovimo, da poezija pozna različne oblike, raznovrstne oblike, ki vsaka sporoča poseben ton pesniškega izražanja. A četudi odmislimo same pesniške oblike, ima sama pesem posebno zgradbo. Deljena je na vrstice in kitice. Vsaka vrstica je sestavljena iz verza in besedilo po navadi sledi določeni ritmičnosti, rimi. In že v teh osnovnih elementih pesmi se kaže njeno bistvo in edinstvenost, ki nakazuje, da pisanje določene pesniške oblike od pesnika pa zahteva oster, pronicljiv um.

Kako verz strukturno in pomensko oblikovati, ni zelo lahka naloga in terja veliko mero ustvarjalnega razmišljanja, drugačnega pristopa in nenazadnje poetičnosti.

Verzi sestavljajo kitice, ki so lahko sestavljene iz različnih rim. Najpogostejše so zaporedna, prestopna in oklepajoča. Kitica je tisti element pesmi, ki definira pesem, ki ji da ritem, ritmičnost, spevnost.

In če se vrnemo k pesniškim oblikam, tudi tu lahko vidimo, da se od dni, ko smo se o tem učili v šoli, ni prav nič spremenilo. Zanimivo pa je, kako lahko sedaj te oblike, njihovo pomenskost in izrazno moč lahko občudujem v novi luči. Pesniške oblike so toliko več kot le snov, ki smo se je morali naučiti.

Tako poznamo sonet. O njem smo že pisali, zato se posvetimo še drugim, prav tako  izvrstnim pesniškim oblikam.

Tu je recimo glosa. Izhaja iz Španije in ima svojo obliko. Sestavljena je iz štirih decim, ki sledijo uvodnemu motu, ki nekako oznanja sporočilo pesmi. Tematika glose je večinoma razmišljanje o sami poeziji. Rima je trohej. 

Potem poznamo balado, ki v svojih koreninah izvira iz ljudske plesne pesmi, prvotno iz srednjeveške Francije. Balada opeva poseben, lahko zgodovinski dogodek, ki se nesrečno konča. Je daljša kot glosa in se približuje značilnostim epa. Vsebuje tudi veliko dramatične napetosti, ki se stopnjuje, zaplete, doseže vrh in razplete v tragičnem koncu.

Romanco zelo dobro opiše že samo ime. Še ena oblika španskega izvora, ki je prvotno opevala ljubezni, junaštva vitezov, sedaj pa jo prepoznamo kot ljubezenske pesmi.

Naj omenimo še gazelo, ki je morda malo manj znana. Ne gre za žival, temveč pesniško obliko perzijskega izvora, ki ni sestavljena iz kitic. Ima od šest do trideset verzov, ki so poljubno dolgi in nima predpisane rime. Tudi tema je poljubna, a seveda pogosto ljubezenska.

Ste se že navdušili nad poezijo?

Foto: writersandartists.co.uk

Ni komentarjev:

Objavite komentar