petek, 19. maj 2017

Zakaj je treba spodbujati učenje za znanje in ne za ocene?

Otroci se pričnejo učiti že zelo zgodaj. Po mnenju nekaterih se pričnejo učiti že v maternici. Plod se
nauči prepoznati materin in očetov glas, zvoke iz okolice, ki jih pogosto sliši in jih prepozna tudi kasneje.

Po rojstvu se učenje le še stopnjuje. Z opazovanjem in posnemanjem dojenčki v zelo kratkem času usvojijo zelo zahtevne veščine. Skozi igro in ob spodbudi staršev spoznavajo svojo okolico in razmerja v njej.

Marsikateri odrasli kasneje ugotovi, da se najlažje novih stvari uči po podobnem principu. Ugotovijo, da se snovi naučijo hitreje in da zna biti učenje celo zabavno.

To sicer imenujemo neformalno učenje, ki v naši družbi nima tako velike teže kot formalno učenje, a se njegov pomen čedalje bolj poudarja predvsem po koncu, vse bolj pa tudi že tekom formalnega učenja. In ravno zaradi velike vrednosti pri pridobivanju znanja bi moralo učenje tudi v šolah zajemati skupek formalnega in neformalnega učenja.
Nekako se zdi škoda, da pomen učenja in znanja, ki ga s tem pridobimo cenimo šele, ko o vrsti in načinu učenja odločamo sami. Na žalost pa številni do tega spoznanja ne pridejo oziroma se jim nesmiselnost učenja - to je šolskega načina učenja -, tako zasidra v zavest, da se vsakršnega učenja branijo.

Številni psihologi poudarjajo pomen igre za otokov umski in telesni razvoj, ki bi morala kot učni proces potekati čim dlje v otroštvo.

Prav tako raziskave (verjetno ni naključje, da so jih opravili ravno v državah, kjer otroci v šolo in formalno izobraževanje vstopijo že zelo zgodaj npr. v Veliki Britaniji) potrjujejo, da igra kot učni proces veliko bolj učinkuje na kasnejše učne rezultate in splošno dobrobit otroka, zavrže pa domneve, da bi zgodnji pričetek formalnega izobraževanja prinašal kasnejše dobre ali boljše rezultate. Večinoma je ravno obratno.

V Sloveniji se zelo radi zgledujemo po drugih sistemih, a po navadi tiste najboljše stvari zanemarimo in od njih poberemo bolj slabe oz. hočemo uspešne sisteme vključiti v našega, ne da bi pomislili, da bi ga morali s tem prilagoditi, sicer dobre prakse nimajo učinka in ne obrodijo pričakovanj in ne prinesejo želenih rezultatov.

Pred leti smo vpeljali devetletko in tako so otroci v formalno izobraževanje vstopili že s šestimi leti. Sedaj se govori, da bodo današnji tri- in štiriletniki v prvem razredu sledili še bolj zahtevnemu učnemu načrtu kot ga poznajo trenutni prvošolci. Tu ne govorim o preobremenjenosti otrok, temveč o smiselnosti vpeljevanja formalnega učenja v čedalje zgodnejše otroštvo, ko številni dejavniki kažejo, da to nima želenega učinka.

Čedalje številnejše raziskave s področja ustvarjalnosti in učenja potrjujejo, da ustvarjalnost, katere glavna elementa sta naravna radovednost in vedoželjnost, ki sta tudi velika motivatorja za učenje, z vstopom v šolo v večini ljudeh zamre.

Pri vsem tem se tudi pozablja na dejstvo, da je učenje (s tem mislim na formalno učenje šolske snovi) težko, pa tudi, kar je morda bolj pomembno, da imamo ljudje drugačne pristope k učenju in se snovi učimo na različne načine. Kar se nekdo nauči s poslušanjem, se drugi lažje nauči z branjem, spet tretji s pogovorom ali da to enostavno sam preizkusi in razišče. Tako bi tudi k učenju morali pristopati interdisciplinarno, z vpeljevanjem več vidikov učnega procesa.

Prav tako da določene prakse temeljijo na izreku strokovnjaka, strokovnost pa je v našem prostoru precej zacementirana. Daje prednost več kot 20, 50-letnim praksam, dognanjem, namesto da bi se upoštevala in vključevala tudi nova spoznanja. Spreminjamo se ljudje, spreminjajo se generacije, spreminjajo se prakse, pristopi, spreminja se svet.

Na učenje bi morali gledati kot na napredek in ne samo, da se nekaj naučimo in to vzamemo za sveto, temveč je učenje napredovanje, raziskovanje novih možnosti in povezovanje različnih praks v novo znanje. Je tudi usmerjanje, da posameznik vse potrebno znanje najde sam.

Velikokrat poudarjamo, da starši igrajo ključno vlogo pri učenju in učnih navadah, a so ravno starši produkt sistema, ki spodbuja, da učenje ni zanimivo, je učenje na pamet in učenje stvari, v katerih ne vidijo smisla. Tako tudi svojim otrokom ne bodo znali ali želeli učenja predstaviti kot prednosti in koristi za kasneje življenje, ko si bodo iskali službo, ustvarjali družino itd.

Sama se še vedno vsak dan učim in v tem uživam. Verjetno se učim celo več kot sem se učila v šoli, a dejstvo je, da je svet neverjetnih možnosti in ponuja neskončno paleto zanimivosti. Učenje je zanimivo in je lahko zabavno, ko izvira iz lastnega prepričanja in zanimanja in ne iz zahtev šolskega sistema.

Tako bi morali tudi v šoli spodbujati učenje za znanje in strmeti k temu, da se vsi učenci naučijo določene snovi in znajo iz tega potegniti določene prednosti, predvsem pa občutek odgovornosti za svoje znanje, in ne toliko učenje za ocene, ki ga šolski sistem, četudi nehote, spodbuja. Slepo sledenje učnemu načrtu ustvarja nekoristne neenakosti in vrednostne ocene posameznikov, namesto da bi ustvarjalo sproščeno okolje za učenje, kjer bi bilo pomembno učenje samo in znanje, ki se ga skozi učni proces pridobi in ne ocene, ki ne pokažejo dejanskega stanja posameznikove sposobnosti za prilagajanje in učenje novih, manj poznanih ali neznanih stvari.

Foto: http://bhocimadjeteta.ceistepbystep.com/dosadno/kako-cu-se-skoncentrirati-na-ucenje/

2 komentarja: