petek, 2. junij 2017

Je spodbujanje bralne kulture dovolj?

Do 12. maja je bila v javni razpravi Strategija o spodbujanju bralne pismenosti in bralne kulture. Taka prizadevanja zelo podpiram. Tudi sama poskušam na različne načine in z različnimi predlogi spodbuditi tako mlade kot odrasle k branju in predvsem predstavit, da je branje zabavno in da je branje kul. Prav tako si prizadevam starše navdušiti, da se posvetijo bralnim navadam svojih otrok, da jih spodbujajo k branju, četudi sami niso navdušeni bralci.

A dogajanja v zadnjem času in spremljanju mlajšega sina pri učenju branja, se sprašujem ali je to dovolj in ali je to sploh bistvo, da bomo ljudje tekoče, dobro in radi brali. 
Pri celotnem "načrtu" spodbujanja branja pozabljamo na prvi pogoj za branje - da se branja najprej sploh naučimo. 
Tako smo se zapeli v to, da moramo na različne načine spodbujati branje, si prizadevamo za večjo (bralno) pismenost, da smo pozabili, kje se branje začne in da se ga je treba najprej naučiti, šele nato spodbujati ljubezen do branja. Zelo pomembno pa je, kako se učenja lotimo.

Otroci se najpogosteje branja pričnejo učiti z vstopom v šolo, kjer pa je prepogosto predmet ocenjevanja in ne učenja veščine. Nekako pri vsem tem na to pozabimo, a je to osnova tudi za kasnejše razvijanje ljubezni do branja. Res, da se ta ljubezen začne razvijati še preden zna otrok brati, a kasneje se mora še dejansko naučiti brati. 
Brez tega ne bo nikoli postal bralec, kaj šele bralec, ki bo kasneje v knjigi in branju videl kvalitetno dejavnost in ne brezzvezno in odvečno aktivnost, ki jo pač mora opraviti?
Tudi sama sem bila pozorna predvsem na spodbujanje branja kot zabavne in koristne dejavnosti in se nisem zavedala, da se moramo ljudje brati najprej naučiti. Odraslim se zdi to samoumevno. 

Mlajši sin, ki obiskuje prvi razred in se je šele v šoli pričel učiti brati, mi je nevede predočil zelo pomembno dejstvo 
- branje je učenje in kot tako je zelo težko. 
Grimase in vidno fizično naprezanje so mi dali misliti, da učiti se branja sploh ni tako lahko.

Pri starejšem sinu na to nisem bila pozorna, saj se je še pred šolo naučil pisati, branje pa je steklo brez problema, kot da je znal brati že od nekdaj. Pri mlajšem pa ta proces ne potega tako zlahka. In ko doma vadimo branje, vidim, kako se fizično trudi in napenja, da bi črke povezal v besedo. 

V zadnjem času pa tudi po profesionalni plati spoznavam, da je učiti se branja težko. Ne samo umsko zahtevno, temveč tudi fizično naporno. In to potrjujejo številne raziskave in tudi dejstvo, da so se name začeli obračati starši s prošnjo, da bi njihove otroke učila brati ali pomagala pri učenju na sploh.
Tako me je prešinilo, da je ravno tu bistvo - ne da najdemo način, kako bodo ljudje radi brali, temveč da najdemo način, kako otroke naučiti branja, da bodo znali brati, prebrano razumeli in kasneje tudi našli tisto iskrico, ki nam jo učenje ponuja.
Učiti otroke učenja in branja je bil zame velik izziv, ki pa sem se ga z veseljem lotila, saj se mi zdi pomembno, 
da branje ne postane le prisila, ki se je moramo v šoli naučiti, temveč dolgotrajna ljubezen do pisane besede.
Na tem mestu se moram ponovno obregniti ob naš šolski sistem, ki ni prav nič prilagojen različnim učnim procesom, ki ga imamo posamezniki. Eni se učimo hitreje, drugi počasneje, a to ne pomeni, da bodo na koncu eni vedeli več od drugih. Vsaj to ne bi smel biti rezultat. A v šoli se veliko preveč pozornosti nameni, da se izpolnijo zahteve učnega načrta, ki je čedalje zahtevnejši že v nižjih razredih, namesto da bi se vsaj na začetku šole posvetili predvsem vsebini. Cilj - da se otroci naučijo brati. Vsi, ne samo tisti, ki jim gre to že naravno hitreje. 

Da so eni boljši v branju kot drugi ne bi smeli sprejeti kot dejstvo, saj je branje in razumevanje prebranega glavni predpogoj za učenje česarkoli, predvsem šolske snovi pri vseh predmetih.

Pri učenju branja tako ne gre le zato, da znamo brati, temveč tudi zato da prebrano razumemo, saj v nasprotnem primeru nima niti smisla, da se učimo brati.

Obstajajo statistike, da je toliko in toliko odraslih funkcionalno nepismenih ali da določen odstotek ni prebralo niti ene knjige v zadnjem letu, ki kažejo na slabo bralno kulturo pri nas. A spodbujati nekaj, kar se je že v osnovi začelo kot prisila in ocenjevanje, na žalost je tudi branje podvrženo ocenjevanju, ki ima lahko porazne posledice na bralno kulturo in pismenost. Na ta način se številke ne bodo popravile, saj se tako branje smatra kot nuja in nekaj kar se moramo naučiti zaradi šole, ne zato ker nam to koristi in ker je lahko celo zabavno.

Branje in ocenjevanje ne gresta skupaj predvsem zato, ker je naš ocenjevalni sistem tak, da ocenjuje kar je narobe in ne tistega kar je v redu. Poleg tega se zdi, da je večina učiteljev zacementirana v šolskem sistemu (kar niti ni čudno, saj so bili šolani za to, da sledijo pravilom šolskega sistema, ki ga ne zanima posameznik, temveč doseganje učnih rezultatov). 

Dober primer je učiteljica, ki sinu ni verjela, da vsak dan doma vadi branje, ker še ne bere tekoče. Priznam, da sem si ob tem mislila svoje in tudi pomislila, da bi nekaj tega mišljenja delila z učiteljico. Nato sem se odločila, da je pomembneje, da sinu pokažem radost, ko bo znal brati.

A verjamem, da je tak pristop učiteljev v šoli pogost. Ker učenci v nečem niso dobri, jim avtomatično pomeni, da se doma ne učijo in ničesar ne naredijo, da bi se v tej spretnosti izboljšali. Tak pristop se mi zdi neprimeren z vsaj dveh vidikov. Kot prvo dajo učitelji otroku vedeti, da mu ne verjamejo, kot drugo pa lahko pogost takega pristopa učenca popolnoma demotivira in odvrne od učenja. 

Si res želimo izobraziti take učence? O katerih mislimo, da lažejo in da se ne trudijo? Verjamem, da marsikateri otrok od učiteljev dobiva taka sporočila. 

Potem je tu še druga zgodba, zgodba staršev, ki se ne čutijo vsi sposobni (ali motivirani), da bi svojemu otroku lahko pomagali pri učenju branja.

Tako bi morali, preden spodbujamo bralno kulturo, najprej spodbujati učno kulturo in branje umestiti v drugačen učni načrt, ga ne podvreči ocenjevanju ter se ne sprijazniti, da se eni otroci brati naučijo hitreje in drugi s težavo, temveč, da se vsi otroci naučijo brati in prebrano tudi razumeti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar