Kako pisati? Kako sestaviti stavek, da bo prenesel naše sporočilo naslovniku ali bralcu? Katere besede izbrati, da bodo dobile smiseln pomen in da bo naše sporočilo čim bolj razumljivo?Nekaterim gre pisanje lažje od rok, drugim ne. Nekaterim je pisanje ljubo, drugi bi najraje nikoli pisali. Pa to še zdaleč ne pomeni, da je pisanje za prvo skupino vedno tudi preprosto.
S pisanjem se nas večina srečuje dnevno in se moramo pogosto pisno tudi sporazumevati. Dejstvo je, da v kolikor naša pisna komunikacija presega okvirje osebnih sporočil, kjer pogosto zapišemo, kar imamo v mislih (pa še tudi, ko gre za sporočila z bolj resno ali za nas pomembnejšo vsebino), moramo pri pisanju razmisliti,kaj in kako bomo sporočilo zapisali. Tako je tudi v primeru, ko pišemo osebi, ki je ne poznamo ali ne poznamo dobro. Takrat bolj pazljivo izbiramo besede in dobro razmislimo, kaj bomo napisali in kako bomo oblikovali stavke, katere besede bomo izbrali, da bi naslovnika prepričali ali mu vzbudili zanimanje.
Kot se spreminjamo mi, se lahko spreminja tudi naš način, stil pisanja. In ne glede na to ali pišemo radi ali sploh ne, je pisanje veščina, ki jo lahko vsi nenehno izpopolnjujejo.
Obstaja kar nekaj trikov, s katerimi lahko vadimo in izboljšujemo naše pisalne veščine in pri vsakem besedilu, ki ga napišemo, tudi blestimo. Kako?
Preden tekst, ki smo ga napisali, pošljemo naslovniku, pregledamo besedilo za nekaj najobičajnejših "lepotnih" popravkov:
- Sinonimi: nagnjeni smo k temu, da pri pisanju uporabljamo ene in iste besede, ki se skozi besedilo pogosto ponavljajo. Četudi je besedilo razumljivo, lahko s ponavljanjem postane suhoparno in težko berljivo, ker med branjem našo pozornost ponavljajoče besede preusmerijo stran od sporočila besedila.
Sinonime uporabljamo npr. da namesto besede narediti v nadaljevanju besedila uporabljamo tudi delati, storiti, postoriti itd. Uporaba sinonimov je še bolj učinkovita pri samostalnikih. Tako lahko namesto hiša uporabimo dom ali če gre za bolj splošne opise tudi stavba, zgradba itd.
S sinonimi se izognemo ponavljanju besed in tako besedilo v trenutku poživimo, s tem pa bo postalo tudi lažje berljivo.
- Izpust "mašil": besede tudi, tako, pač, pa in še mnogo drugih predstavljajo v besedilu nepotrebna mašila. Po navadi jih uporabljamo, da bi poudarili pomen besede ali dela stavka, a pogostokrat niti ne služijo svojemu namenu.
V besedilu izbrišite vse mašilne besede, ki se ponovijo več kot petkrat. Ponekod so na mestu, večinoma pa v besedilu nimajo nobenega resnejšega pomena. Besedilo nato preberite še enkrat in "mašila" vrnite le tja, kjer se vam zdijo nujno potrebna. Če besedilo in pomen stojita tudi brez mašil, jih nikar ne vstavljajte na silo.
Tudi glagol biti je pogosto tako mašilo. Prepogosto ga uporabljamo kot pomožni glagol. Poskusite najti pomensko enake glagole, kjer bi lahko nadomestili uporabo pomožnih glagolov.
- Kratkost in jedrnatost: kljub temu da pisanje marsikomu ni najljubše opravilo, se prepogosto zatekamo k obilnemu pojasnjevanju in opisovanju. S tem, da bi zadevo opisali do najmanjših podrobnosti, jo naredimo nerazumljivo in nejasno.
Z uporabo kratkih, pomensko zaokroženih stavkov se izognemo, da bi s preobilico podatkov zakrili pravi pomen sporočila, kar se pogosto zgodi, ko nizamo informacijo za informacijo v želji, da bi naslovniku predstavili celotno sliko ali mu podali vse podatke, s katerimi bi predstavili situacijo. S tem velikokrat dosežemo ravno nasprotni učinek.
Če radi pišete dolge povedi, ki v sebi nosijo veliko informacij, jih poskusite skrajšati. To ne pomeni, da jih morate izbrisati, temveč da le piko postavite nekoliko pogosteje. Preglejte besedilo in ocenite, kje bi lahko ločili zelo dolgo poved s piko in tako naredili dve krajši. Tako bo besedilo lažje berljivo, njegova sporočilnost pa bolj jasna.
Prav tako preverite ali se določene informacije ponavljajo. Ponavljajoči podatki ali ideje besedilo, nasprotno s splošnim prepričanjem, ne naredijo bolj razumljivega.
- Aktivna oblika: stavke lahko zapišemo v aktivni in pasivni obliki. Prva se uporablja za izražanje delovanja, druga naj bi se uporabljala, ko povzročitelj dejanja ni znan. Prepogosto pa se pasivna oblika uporablja tudi v besedilih, ko osebe ne želimo izraziti. A zakaj? Večinoma je aktivna oblika, predvsem v slovenščini, veliko bolj jasna tudi s stališča izražanja, ne samo pomena.
Morda lahko to ponazorimo z zelo splošnim primerom npr. "Psa sem peljal na sprehod", ki predstavlja aktivno obliko. Ker pa ne želimo povedati, da smo psa na sprehod peljali sami, uporabimo pasivno obliko: "Pes je bil peljan na sprehod". Pasivna oblika v tem primeru zveni precej okorno, kajne? A vendar se pogosto zatekamo ravno k takim stavkom in sporočilom, ki izgubijo dejanski pomen.To je le nekaj načinov, kako lahko besedilo popestrimo, da bo čitljivo in razumljivo. Za to ne potrebujemo veliko časa in ne posebnega učenja. Z nekaj vaje nam bodo ti samopopravki prišli v navado in samodejno bomo pričeli pisati jedrnata, razumljiva sporočila, z malo nepotrebnimi mašili in z raznolikim besediščem, ki bodo jasno izražala svoj pomen.
Foto: writingforward.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar