Oblike pisave in različni načini zapisovanja

Prejšnji teden smo pogledali v nastanek in razloge za razvoj pisave, zato se bomo tokrat posvetili še samim oblikam pisave in načinom zapisovanja. 

Edinstvenost pisave se skriva v tem, da je popoln sistem zapisovanja in v raznolikih oblikah, ki so se razvile. To kaže na svojevrstnost pisave, ki se lahko izrazi v različnih oblikah.

Že sama zgodovina pisave je posebna, še bolj zanimiv pa je njen razvoj in nastanek različnih zapisov, ki jih danes uporabljamo po svetu.

Za prve pisave lahko štejemo jamske poslikave, ki kažejo na to, da je imel človek že zelo zgodaj željo po beleženju doživetega in sporočanju v trajni obliki. Pri poslikavah je pračlovek skozi slike oz. podobe zapisal svoje sporočilo. Večinoma je šlo za podobe živali.

Iz preprostih slikovnih pisav, ki so na začetku označevale predmete, kasneje pa tudi pojme, so se pisave začele razvijati v bolj kompleksne sisteme zapisovanja in skozi stoletja so nastale pisave, ki jih poznamo še danes, kot npr. latinica, ki jo uporabljamo v večini Evrope in preostalem "zahodnem" svetu, (staro)grška pisava, ki je bila osnova latinici nekaterim drugim abecednim pisavam, potem sta tu še cirilica in ruska azbuka, ki se v določenih črkah razlikujeta,  arabska abeceda ali abdžad, ki ima svoje različice v perzijščini in urdujščini, kitajske pismenke, japonska in korejska pisava, ki sta drugačni od kitajske (čeprav se nam nemalokrat zdi drugače), čeprav imata temelje ravno v kitajski pisavi in druge.

Nekatere pisave so se precej spremenile ali bile podlaga razvoju drugih pisav, nekatere so ohranile skoraj nespremenjeno prvotno obliko (kitajske pismenke), saj niso bile deležne zunanjih vlivov okolja ali drugih ljudstev.

Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja, da je pisava sistem znakov za pisno sporazumevanje. Poenostavljeno rečeno so pisave znaki, ki v pisni obliki posnemajo glasove oziroma govor. 

Pisave se tako lahko razlikujejo tudi po načinu zapisovanja teh glasov. Naša latinica npr. povzema glasove posameznih črk, ki skupaj tvorijo besedo, te pa povedi, t.i. abecede. Nato imamo zlogovne pisave, ki znakovno povzemajo zloge (japonska pisava) in še logografske, pri katerih znaki povzemajo celotno besedo (kitajske pismenke). Slednje so tudi najstarejše pisave, ki so bile pisane tudi s podobami, ki so označevale besede.

Zanimivo je tudi pogledati, na kakšen način zapisujemo črke, zloge, besede, saj se pisave ne razlikujejo le v obliki temveč tudi v smeri pisanja. Pri nas tako pišemo od leve proti desni in od zgoraj navzdol, kar je latinica prevzela od starogrške pisave. A že arabska kot tudi hebrejska pisava pa se pišeta ravno obratno, torej od desne proti levi, a ravno tako od zgoraj navzdol. 

Kot zanimivost so se egipčanski hieroglifi zapisovali izmenično od leve proti desni in v naslednji vrstici od desne proti levi in nato spet od leve proti desni itn.

Kitajske pismenke in večina sorodnih pisav se zapisujejo v stolpcih od zgoraj navzdol in kot arabska pisava z desne proti levi strani. 

Že kot deklico sta me pisanje in pisava kot sistem zapisovanja zelo privlačila. Celo tako zelo, da smo si v osnovni šoli s sošolkami izmislile svojo pisavo in si v njej dopisovale. Vsebovala je 25 znakov, ki je vsak predstavljal svojo črko slovenske abecede. Skoraj bi lahko rekla, da je šlo za šifrirano pisavo (ali za skrivno pisavo), saj jo je lahko bral le nekdo, ki je črke poznal. 

Tako je tudi pisava lahko vir neskončnih možnosti načina in sistema zapisovanja in neizmeren vir ustvarjalnega izražanja.