Mnogi pravijo, da je pisava človeška razvojna stopnja. In tudi sama se s tem, na podlagi raziskav in dognanj o pisanju, zelo strinjam. Najprej smo ljudje razvili govor. Ko smo se znali sporazumevati govorno, so se informacije prenašale ustno. Tako se je ohranilo veliko legend, ki pa so se zaradi narave ustnega sporočanja, skozi stoletja spreminjale in celo dobivale nove oblike. V nekem obdobju pa ustno izražanje ni več zadostovalo in pojavila se je potreba, da bi vse informacije zapisali.
Sicer bi se lahko podali v razpravo, kaj je bilo prej, pisava ali govor, ali je človek najprej nekaj narisal s palico v zemljo, kar bi že lahko šteli za pisanje ali je najprej govoril. Nekako kot večno nerešljiva debata o tem ali je bilo prej jajce ali kura, a menim, zato bi bila tudi v tem primeru taka razprava brezplodna. To pa ni nujno slaba stvar, saj kaže, kako sta ta komunikacijska načina med seboj povezana in kaže nato, da človek ni začel govoriti ali pisati samo iz nuje in potrebe, temveč zaradi razvojne stopnje.
Na Literarnici smo že večkrat poudarili, da je pisanje, ki se mu mnogi izogibajo in ne pišejo radi, tako kot govor, človeku svojska. Se pravi, da je nekaj, kar je naravni vzgon, ki pa se ga pri marsikomu, zaradi različnih dejavnikov, zatre. Skozi prikaz koristnosti pisanja in delovanje našega uma, predvsem pa s prikazom, da je pisanje človeška naravna lastnost, želim spodbuditi, da bi to svojo lastnost sprejeli z naklonjenostjo in ne z odporom.
A vrnimo se k pisavi. Morda bo to lastnost lažje utemeljiti z zgodovinskim prikazom in razvojem pisave. Po znanih zgodovinskih pričevanjih so jo uporabljali že Sumerci, nato tudi Egipčani in ljudstva ob Indu. Kar govori v prid pisave kot razvojne stopnje je tudi to, da so jo začela uporabljati ljudstva na različnih območjih in je ni "izumilo" eno ljudstvo ter jo preneslo na vsa ostala. Tako se je uporabnost zapisovanja informacij, sporočil potrjevala z vsako novo pisavo, ki se je pojavila.
Ta neodvisnost pojava in razvoja pisave, je tudi razlog, zakaj so se razvile različne pisave, npr. egipčanski hieroglifi, klinopis, kitajske pismenke itd.
To se ni spremenilo niti v sodobnem svetu hitrega tempa in čim bolj ekonomične uporabnosti, tudi v govoru in novih načinov izražanja preko sms-jev, tvitov in podobno. In če se govor zelo hitro spreminja in strmi k zelo poenostavljenemu izražanju (krajšanje besed, tikanje v vseh primerih, majhen nabor besed itd.), pa na srečo pisava tako hitremu spreminjanju ne sledi, se prilagaja počasneje. In to je za nas le dobro, saj s tem ohranjamo vse prednosti pisave, ki smo jih zaradi umskega razvoja tudi usvojili. In škoda bi bilo, da bi se jim tako zlahka odrekli in jih zanemarili.
Pisava nam ne omogoča le način sporazumevanja, temveč tudi zapisovanj in tako shranjevanje podatkov. Raznolikost pisave in tudi zapisovanja jezikov pa kaže na človeško sposobnost ustvarjanja raznolikih stvari in novih možnosti.
Sicer bi se lahko podali v razpravo, kaj je bilo prej, pisava ali govor, ali je človek najprej nekaj narisal s palico v zemljo, kar bi že lahko šteli za pisanje ali je najprej govoril. Nekako kot večno nerešljiva debata o tem ali je bilo prej jajce ali kura, a menim, zato bi bila tudi v tem primeru taka razprava brezplodna. To pa ni nujno slaba stvar, saj kaže, kako sta ta komunikacijska načina med seboj povezana in kaže nato, da človek ni začel govoriti ali pisati samo iz nuje in potrebe, temveč zaradi razvojne stopnje.
Na Literarnici smo že večkrat poudarili, da je pisanje, ki se mu mnogi izogibajo in ne pišejo radi, tako kot govor, človeku svojska. Se pravi, da je nekaj, kar je naravni vzgon, ki pa se ga pri marsikomu, zaradi različnih dejavnikov, zatre. Skozi prikaz koristnosti pisanja in delovanje našega uma, predvsem pa s prikazom, da je pisanje človeška naravna lastnost, želim spodbuditi, da bi to svojo lastnost sprejeli z naklonjenostjo in ne z odporom.
A vrnimo se k pisavi. Morda bo to lastnost lažje utemeljiti z zgodovinskim prikazom in razvojem pisave. Po znanih zgodovinskih pričevanjih so jo uporabljali že Sumerci, nato tudi Egipčani in ljudstva ob Indu. Kar govori v prid pisave kot razvojne stopnje je tudi to, da so jo začela uporabljati ljudstva na različnih območjih in je ni "izumilo" eno ljudstvo ter jo preneslo na vsa ostala. Tako se je uporabnost zapisovanja informacij, sporočil potrjevala z vsako novo pisavo, ki se je pojavila.
Ta neodvisnost pojava in razvoja pisave, je tudi razlog, zakaj so se razvile različne pisave, npr. egipčanski hieroglifi, klinopis, kitajske pismenke itd.
To se ni spremenilo niti v sodobnem svetu hitrega tempa in čim bolj ekonomične uporabnosti, tudi v govoru in novih načinov izražanja preko sms-jev, tvitov in podobno. In če se govor zelo hitro spreminja in strmi k zelo poenostavljenemu izražanju (krajšanje besed, tikanje v vseh primerih, majhen nabor besed itd.), pa na srečo pisava tako hitremu spreminjanju ne sledi, se prilagaja počasneje. In to je za nas le dobro, saj s tem ohranjamo vse prednosti pisave, ki smo jih zaradi umskega razvoja tudi usvojili. In škoda bi bilo, da bi se jim tako zlahka odrekli in jih zanemarili.
Pisava nam ne omogoča le način sporazumevanja, temveč tudi zapisovanj in tako shranjevanje podatkov. Raznolikost pisave in tudi zapisovanja jezikov pa kaže na človeško sposobnost ustvarjanja raznolikih stvari in novih možnosti.
Prihodnjič se bomo posvetili še samim oblikam pisave in njihovim raznolikostim, ki so vedno lahko le prednosti.
Foto: rtvslo.si
Foto: rtvslo.si
'na srečo pisava tako hitremu spreminjanju ne sledi'
OdgovoriIzbriši