petek, 26. februar 2016

So si vse srečne družine res podobne?

Kaj je za vas sreča, srečna družina?
"Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje". S to trditvijo Lev Nikolajevič Tolstoj začne svoj roman Ana Karenina.

Roman sicer v naslovu nosi ime glavne junakinje, ki pa še zdaleč ni vedno osrednji lik. Prevečkrat je v ospredje postavljena zgodba Levina, za katerega bi lahko rekli, da je Anino diametralno nasprotje.

Levin je edini protagonist, ki tudi razmišlja o družini, idealizira svojo otroško izkušnjo družine svojih staršev. 

Sicer pa v romanu spremljamo tri zgodbe, tri zakone, tri družine. In nekako dobimo občutek, da je družinska sreča odvisna od sreče žene v zakonu.

Kitty, najmlajša izmed treh glavnih junakinj, še pred zakonom izkusi razočaranje v ljubezni. Zaljubi se v postavnega, mladega Vronskega, ki jih dobršen čas nakloni veliko pozornosti, ne da bi resnično imel dolgoročnejše načrte z njo. Godi mu njena zaljubljenost, sam pa ljubečih pozornosti ne želi vračati. Le prijazno vljudnost. 

A ravno to trpljenje in bolečina v ljubezni, Kitty pripravita k razmisleku o ljubezni, tisti pravi naklonjenosti, ki prinaša srečo. In uvidi svojo napako, ko je zaradi slepe zaljubljenosti zavrnila najbolj primernega ženina zase.

Levin in Kitty tako predstavljata srečno družino, četudi je Levin zaradi svojih idealističnih predstav nemalokrat razočaran nad zakonom, saj njegovo srečo kazijo po njegovem drobni prepiri o nepomembnih stvareh. A se sprijazni z njimi in jih sprejme kot del zakona.

Dolly spoznamo od trojice žensk, ki krojijo usodo drugih ali je njihova usoda krojena zaradi drugih, prvo, ko kani zapustiti moža, ker jo je varal. Ravno Ana, sestra Stive Oblonskega, je akterka, ki Dolly prepriča, da možu odpusti in ostane z njim.

Dolly je izrazito materinski tip in čeprav je plod Aninega prepričevanja šesti otrok in moževo nadaljnjo varanje, ni povsem srečna oziroma zadovoljna s svojim položajem. Kakšno srečo v resnici ima, spozna šele ob obisku Ane na podeželju, kateri "pogumen" korak in sledenje lastni sreči in ljubljenemu moškemu dolgo zavida, kjer je priča razkrajajočemu odnosu med Ano in Vronskim in Aninem hladnem materinstvu do njune hčerke. Takrat spozna, da ji njeni otroci pomenijo vse in da je ravno v njih njena sreča, precej lahkega srca pa se tudi sprijazni z moževim varanjem in ji je celo ljubše, da ga manj vidi.

In če se družinsko življenje za Dolly in Kitty vseeno konča nekako srečno, je Ana v zgodbi tragičen tip. Ujeta v dolgočasnem zakonu, brez ljubezni, svojo ljubezen namenja sinu Serjoži. Spoznamo jo kot očarljivo, a dokaj nedostopno osebo, ki jo nepričakovana ljubezen do Vronskega spodnese do mere, da zapusti vse, kar ji je drago. 

Ljubezni pred Vronskim ne pozna in se tudi tej ljubezni tudi zelo dolgo izogiba, a preden se mu preda tudi telesno, je verjetno že tako pod njegovim vplivom, da se preprosto odmakniti ne bi mogel noben od njiju. Ko si enkrat priznata ljubezen, sta srečna v svoji zaljubljenosti, a nesrečna, ker morata to ljubezen prikrivati. Ko je njuna ljubezen tudi javno znana, pa se začne njun odnos krhati. Situacija se za Vronskega ne spremeni pretirano, za poročeno žensko, ki živi s svojim ljubimcem pa je čedalje manj vzdržna in Ano pripelje do prepogostih napadov ljubosumja in obžalovanj, krivde, da se je zaradi ljubezni odrekla otroku.

Bi bila veliko bolj srečna v neljubečem zakonu, a v lagodnem življenju z ljubljenim sinom, kot v ljubečem razmerju, kjer so jo onesrečevale stvari, ki jih ni mogla več imeti?

Ali je sreča to, da daš svojim željam, vzgibom absolutno prednost pred vsem ne glede na vse posledice?

Sreča ni nekaj kar se zgodi. Sreča ni naključje. Je stanje uma in večinoma izbire.

Foto: glitter.si

Ni komentarjev:

Objavite komentar