Ko Ana Karenina loči peno od valov

Kako bi ločili peno od valov?

Letošnje maturitetno branje se mi je dopadlo. Zelo dopadlo. Sicer pa se mi dopade vsako leto. Verjamem pa, da marsikateri maturant, ki je dela bral ali pa ga (srčno upam, da ne) to še čaka, z menoj ne bo delil enakega mnenja. In kdo bi jim zameril. Že nekajkrat sem poudarila in lahko poudarim še enkrat, da se mi zdi izbor maturitetnega čtiva večinoma odlična izbira, a sem prav tako mnenja, da človek za takšno branje potrebuje določeno življenjsko kilometrino.

Ano Karenino sem prvič v srednji šoli, v prvem letniku, z romantičnimi očmi prve zaljubljenosti. Kot najstnica, ki še ni izkusila prave ljubezni, kot je verjetno ni niti Ana, sem bila na njeni strani. Živela je v zakonu z nekim starim dolgočasnežem, ki se je brigal le za svoje delo, Vronski ji je ponudil svoje srce. Kako da se ne bi zaljubila vanj, kako da se ne bi odločila zanj? 

To je poenostavljen opis petnajstletnice.


Precej let kasneje sem Ano Karenino prebrala z drugačnimi očmi. Ne drznem si reči z očmi pametnejše, modrejše ženske, vsekakor pa z očmi ženske, ki ima za sabo nekaj življenjske kilometrine, ki je prebolela nekaj nesrečnih ljubezni, ki je v tem času postala mama. Številni dejavniki, zaradi katerih sem zgodbo dojemala drugače, skoraj povsem drugače. 

Sedaj sem videla Anine pomanjkljivosti, predvsem pa njeno neveščost v komunikaciji z ljubljeno osebo. Toliko neizrečenih želja in strahov, ki so se začele nabirati v ljubosumje in zamero. Vronski se sicer zaradi tega ni odvrnil od nje, njegova ljubezen se ni ohladila, kot je mislila, se pa je v svoji bolečini potegnil vase. In namesto, da bi se potrudila zamisliti, kako se počuti drugi, ju je poznavanje le lastnega občutenja, oddaljilo.

Mene pa je veliko bolj kot prvič zaposlovalo nenehno spraševanje, kako mati lahko zapusti svojega otroka, četudi v nesrečnem zakonu. Kaj žensko privede do tega, da zaradi drugega moškega odide in zapusti svoje otroke. Pa to ni bilo obtožujoče spraševanje, tudi nisem želela razumeti. Bilo je spraševanje napolnjeno z žalostjo, da je bila ženska primorana do te stopnje, da zapusti svojega otroka. 

Zelo podobno usodo z Anino je delila tudi Elica iz Lainščkovega Ločil bom peno od valov. Tudi Elica ni poznala ljubezni, celo si je mislila, da je ne bo nikoli spoznala. Tako kot Ana, se je neizkušena podala v zakon, ki jo je skozi leta čedalje manj izpolnjeval, še manj njeno predstavo, kako bo živeti kot fina gospa, z ugledom in bogastvom. 

Obe sta se s svojim zakonom, situacijo nekako sprijaznili, jo sprejeli, zato ju je spoznanje ljubezni skorajda zasvojilo. A če je Ana z Vronskim videla kakšno bi (ljubeče) življenje lahko bilo, je Elico od moža pahnilo spoznanje, da se je njeno življenje obrnilo drugače, kot si ga je predstavljala, ko je stopila v zakon. 

In kot Ana je tudi Elica zaradi ljubezni do drugega moškega zapustila svojega otroka. Da ne bi bila samo lutka v rokah nekoga drugega. 

Dve ženski, ki jima je bilo omogočeno lagodno življenje, nista bili srečni. Hrepeneli sta po ljubezni, a to spoznali šele, ko sta ljubezen spoznali. In izbrali sta biti ženski in ljubljeni. Ljubezen do otroka ju je izpolnjevala le dokler ju ni izpolnila ljubezen do moškega. 

Ana se sicer zaradi sina, da ga ne bi izgubila, ni želela ločiti od moža, kar je njen položaj naredilo za nevzdržnega. Tudi Elica je v zadnjih trenutkih pred odločitvijo kolebala ali bi se vrnila po sina, ali zaradi njega niti ne bi odšla. Vendar svoje odločitve, se zdi, nobena ni obžalovala. Četudi Ana kasneje zaradi ločitve od sina trpi in v mislih zameri Vronskemu, da ju je ločil, na koncu je vseeno izbrala njega, njegovo ljubezen in mislila, da je ta ljubezen vse kar lahko ima. In ravno zato je mislila, da je vse izgubila. 

Je torej zakon oz. družina lahko srečna le toliko kot je srečna žena?

Foto: 123hdwallpapers.com