Kaj nas lahko otroci naučijo o slovnici?

Kdaj prekršite slovnična pravila?

Moja otroka sta še majhna, zato še nista preveč obremenjena s slovnično pravilno izgovorjavo, čeprav doma ne govorimo zelo pogovorno. Veliko se pogovarjamo in ne zdi se mi vedno primerno, da bi ju pri njuni izgovorjavi popravila, saj pogosto iznajdeta najbolj zanimive besede, ki bi jih po mojem skromnem materinskem mnenju lahko kar takoj vpisali v SSKJ.

Te iznajdbe si skrbno zapisujem za spomin in jih občasno prebiram. Ob tem se mi je pred dnevi utrnila zanimiva ugotovitev, ki se ni pojavila prvič, a tokrat je imela element razsvetljenja - verjamem, da tudi za marsikoga drugega nič novega - da imajo otroci naravni dar za slovnično pravilnost, predvsem pa za kovanje novih in zanimivih besed. Tako lažnivec postane lagač in lažeš lagaš (kar je dokaj logično, če izhajamo iz glagola lagati). Podobno je, če mi reče, da "neki iskam" ali me vpraša: "Koga klicaš?" Zakaj pa ne? (Kaj nas v šoli niso učili, da slovenščina ne pozna nepravilnih glagolov? Le precej izjem!)

Ta dar bo proces šolanja z vsiljevanji pravil in enosmernimi ocenami prav/narobe v večini zatrl, a tega ne bi smeli narediti, preden se iz njihovega načina uporabe živega jezika ne naučimo ne naučimo pestrosti, raznolikosti in spontanosti razmišljanja.