Bliža se druga obletnica delovanja Literarnice. Že dve leti ustvarjam nekaj, kar delam iz čisto lastnega veselja in vzgiba, predvsem pa predano in s srcem. Ko sem začela, si niti predstavljala nisem, da bo zadeva tako dobro stekla, kaj šele, da mi bo kdo sploh prisluhnil.
A vse ni vedno potekalo gladko. Bili so naporni dnevi, zboleli so otroci in kdaj sem zbolela tudi sama, a sem se vseeno (velikokrat dobesedno) prisilila, da sem dostavila tedensko objavo.
Predvsem pa so bili dnevi, ko sta motivacija in zagnanost pešali. Ko sem se izgubljala v nenehnih vprašanjih Zakaj? in dvomih. Ti dnevi so bili najtežji. Na srečo imam okoli sebe ljudi, ki me podpirajo, a v dvomih sem ostajala sama, zunanja spodbuda ni ravno pomagala. Spodbudo in voljo sem morala najti sama, v sebi. Brez tega ne bi prišla daleč. Želela sem odnehati, a sem se gnala naprej, se spodbujala in bodrila. Nisem odnehala.
Mislim, da to velja za vse kar počnemo v življenju. Spodbudo za delo (ali zabavo :)) moramo iskati v sebi. Spodbujati se moramo sami. Smisel, zakaj nekaj počnemo, moramo najti sami. In samo od nas je odvisno ali bomo vztrajali in ustvarjali, kljub vsem psihičnim in fizičnim oviram.
Seveda je dobro imeti podporo tudi v drugih, a s to spodbudo je naše delo le lažje, ni pa samo po sebi opravljeno. Naših idej in naših sanj pa ne bo uresničil nihče drug kot mi sami.
Foto: gsacareers.wordpres.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar