petek, 02. maj 2014

Kdo je tu nor?


Naj najprej povem, da se naslov današnje objave nanaša izključno na najpogostejšo temo obravnavanih del za letošnji izpit in nikakor ne na kogarkoli, ki je omenjen v nadaljevanju.

Če sem si pred začetkom priprav na Maturo 2014 mislila, da bo letos zadeva lažja, se je izkazalo, da so bile priprave precejšen zalogaj. Mislim, da je skoraj nepomembno omenjati, da sem se veliko naučila tudi sama.

Ne samo da smo obravnavali dramska dela (lansko leto romane), del je bilo dvakrat več. In čeprav so dramska dela krajša kot romani, je dela vseeno več: raziskovanje, branje različne literature, študij... in to za vsako delo posebej. A sem vsak trenutek uživala in se že veselim priprav na Maturo 2015.

In zakaj to delam, glede na to da razen osebnega zadovoljstva nimam ničesar od tega? Ker sem mnenja, da nas šolski sistem premalo uči razmišljanja z lastno glavo, premalo konstruktivne kritičnost, predvsem pa zatre vso vedoželjnost, ki jo kot otroci imamo in je del nas. Ne spodbuja se niti radovednosti, da morda o neki snovi raziščemo tudi sami. Ne učijo nas kreativnega razmišljanja, kreativno pisanje pa lahko k takemu razmišljanju veliko pripomore.

Podobno kot lansko leto se je potrdilo, da dijaki potrebujejo dodatne vire informacij, da morda teh informacij premalo prejmejo v šoli. Verjetno se je spremenil tudi način učenja dijakov doma - ne učijo se več iz knjig, temveč s spleta. 

Zavedam se, da veliko dijakov išče le instant načine, kako "opraviti" z maturo, ker so prepričani, da to česar se sedaj učijo v šoli, ne bodo nikoli več potrebovali. Njihovo prepričanje je razumljivo, če pomislimo, da se morajo že od osnovne šole vsega naučiti na pamet. Kar je v bistvu velika škoda, saj gre toliko informacij, toliko truda (učiteljevega in učenčevega) in toliko znanja v nič.

Od mojega srednješolskega izobraževanja je minilo že kar nekaj let, a imam občutek, da se ni nič spremenilo. Še vedno otroke filamo z najrazličnejšimi podatki, ne pa tudi kako te podatke uporabiti, sedaj in kasneje v življenju.

Učenci morajo snov zapisovati, nato pa se jo praktično naučiti na pamet. Prostora za razpravo ali drugačno razmišljanje pri pouku večinoma ni.

Otrok ne učimo izražati svojega mnenja. Učimo jih, kar vemo mi in učimo jih, da je naše znanje edino pravo.

V srednji šoli sem se učila latinščine. Razen nekaj vsesplošno znanih pregovorov, mi ni ostalo prav veliko znanja o latinščini. Še vedno pa se živo spominjam profesorjeve razlage besede educare (educo). V slovenščino besedo prevajamo kot učiti, v latinščini pa je imela beseda pomen voditi, usmerjati.

Učitelj učenca pri učenju le vodi, ga usmerja in ve da je svoje delo opravil dobro, ko učenec postane učitelj. Pri nas pa se ceni poslušnost in nezaslišano bi bilo, da bi lahko učenci učitelja česa naučili.

In če ste se kdaj vprašali, zakaj se nečesa, kar vas zanima vedno z lahkoto naučite ali zapomnite, in stvari, ki vam ne dišijo nikakor ne ostanejo v vašem spominu, je odgovor na dlani.

Spomnim se, ko sem sama opravljala maturo, da mi je vsakdo rekel, da je matura zrelostni izpit. Zakaj potem otrokom ne pustimo, jih ne naučimo odrasti?

Vsem maturantom, ki boste 6. maja pisali esej na maturi, želim, da boste pisali s svojo glavo in s svojim srcem.

Vseeno pa ni vse tako črnogledo. Vsako leto dam dijakom možnost, da mi svoje eseje pošljejo v pregled, in vsako leto je veliko izdelkov, ki jih prejmem, zelo kakovostnih. Napišejo jih mladi, ki so na dobri poti, da po srednji šoli začnejo uporabljati svojo glavo (če tega niso počeli že do tedaj).

Srečno maturantje!

Foto: delo.si

Ni komentarjev:

Objava komentarja