petek, 16. maj 2014

Charles Dickens: Veliko pričakovanje

Za nekaj tednov smo zaključili za maturi in esejem, zato je pravi čas, da napišem še nekaj o zimskem branju. Od vseh želenih branj, mi je za enkrat uspelo prebrati samo Dickensa. Veliko pričakovanje, ki ga še nisem.

Kljub temu da je Dickens eden mojih najljubših pisateljev, se branja njegovih del vedno lotim z neko mero zadržanosti.

Ne morem se znebiti prepričanja, da so njegova dela temačna, čeprav je skoraj edini realist, če ne edini, katerega zgodbe se končajo s srečnim koncem.

In kljub začetnim zadržkom mi je njegove zgodbe vedno užitek prebirati. Na nek način so zelo preproste, čeprav se na prvi pogled zdijo zapletene. In liki, ki ustvarjajo njegove zgodbe so tako življenjski in iskreni. Pip nima nobenih težav deliti svoje intimne misli in pomisleke. Pa ga zaradi tega obsojamo? Ne, z njim sočustvujemo.

V sodobnem pisateljevanju se veliko poudarja pravilo, da mora pisatelj pokazati, ne pripovedovati. Show, don't tell. Dickens pa pripoveduje, opisuje in tak način pisanja je meni osebno veliko bližji.

Dickens se vsekakor ni obremenjeval ali opisuje ali pripoveduje. Čutil je, da ima zgodbo, ki jo je vredno napisati in jo je napisal. Napisal jo je na svoj način in njegova dela beremo še 150 let kasneje.

Foto: sl.wikipedija.org

Ni komentarjev:

Objava komentarja