Zakaj je brati resnično pomembno?

O pomembnosti branja za dobro pisanje sem pisala v eni od svojih prvih objav. Tokrat jo dopolnjujem, saj je brati pomembno zlasti takrat, ko nam branje ni všeč.

Od septembra enkrat do dvakrat mesečno pišem napotke bodočim maturantom v želji, da bi jim pomagala, ne samo razumeti zakaj maturitetnega eseja ne smejo jemati z lahka, temveč tudi zakaj je pomembno prebrati dela, ki jih bodo pri eseju morali obravnavati. Večkrat.

Beremo iz užitka, beremo za zabavo in razvedrilo, ob branju pa se nam sprosti tudi vrsta različnih občutkov, misli, celo čustev.

In ta čustva, doživljanje zgodbe bodo za maturante pri pisanju eseja zelo pomembna. Navsezadnje se v šoli učijo, da je esej osebno objektiven in mora izražati avtorjevo stališče do dela, njegovo mnenje, če malo posplošim zadeve.

Predvsem pa me vsakič z nova preseneti, da na zrelostnem izpitu od dijakov ne pričakujejo drugega kot uspešno povzemanje literarne teorije in literarne kritike, se pravi mnenja nekoga drugega.

Takšno spoznanje se mi je utrnilo ob branju Cankarjevega Kralja na Betajnovi in številnih obrazložitev njegovega dela.

Pri branju teh študij me vedno zmoti dokončnost pomena neke zgodbe. Tako je in nič drugače. Kaj pa moje dojemanje dela? Kaj to nič ne šteje?

Očitno ne.

No, pa tokrat bo. Kralja na Betajnovi sem v marsičem doživela drugače kot strokovnjaki, čigar študije sem brala. Kaj ni to bistvo vsakega romana, pesmi, slike, arhitekture …? Vsakemu od nas pomeni nekaj drugega. Vsaka slika ima svojega malarja!

Koga ste doživeli kot glavnega junaka? Maksa? Resnično? Meni se je ves čas osrednji lik, okoli katerega se vrti zgodba, zdel Kantor. Prav, je podlež, vendar zaradi tega ni le antagonist, stranski lik. Seveda ni junak v dobrem smislu. Vseeno pa se je meni zdel glavni lik. Zelo verjetno nikoli ne bo odgovarjal za svoja dejanja, kot marsikateri »glavni junak« novodobne zgodovine. In ravno v tem se mi zdi odlika Cankarja, da je brez olepševanja pisal o stvareh takšnih kot so. Kdaj »zmaga« tudi zlo in »dobro« pošteno nasrka. Če ne bi bilo tako, na svetu ne bi bilo več krivice in nepoštenosti, pa vemo, da se dogajata vsak dan.

In Nina? Se vam je zdela sanjava in  blodna? Sama sem jo doživela kot zelo razumno in prisotno dekle. Njena zaljubljenost v Maksa ni bila namišljena in ni bila samo posledica njenih blodenj. Bila je najstniška zaljubljenost, pristna in zelo doživeta.

Sicer pa sem imela občutek, da točno ve, kaj se dogaja in kam jo želi Kantor postaviti. In v njenem nenadnem in za Kantorja časovno neprimernem nastopu, sem videla prej najstniško zafrkavanje, kot pa umsko omejenega dekleta. Kot da se je povsem jasno zavedala, da jo skuša Kantor skriti pred svetom, da ne bi mogla govoriti o njegovih grehih. Tako jo je Kantor skušal prikazati drugim, vendar v drami se ne kaže taka. Vsaj meni se ni.

Toliko kolikor je bralcev, toliko je bralnih resnic. In dijakov ne bi smeli spodbujati, da ponavljajo mnenja in doživljanja drugih, temveč da izražajo svoja. In nočem, da se strinjate z mojim doživljanjem, hočem le, da najdete svojega.

Kakšna pa je vaša resnica Kralja na Betajnovi?